Biti viden ženskam, ne pa tudi policiji, je recept za priseljence v novem okolju, ki ga bralcem v romanu Knjiga odhodov ponudi francosko-bosanski pisatelj Velibor Čolić.                            Foto: Tomaž Stupar/Založba Goga
Biti viden ženskam, ne pa tudi policiji, je recept za priseljence v novem okolju, ki ga bralcem v romanu Knjiga odhodov ponudi francosko-bosanski pisatelj Velibor Čolić. Foto: Tomaž Stupar/Založba Goga

"Lahko odpreš čevapdžinico, lahko si avtomehanik, nogometaš. Če izraziš ambicijo, da hočeš biti intelektualec, pisatelj, novinar, pa ne bo šlo. S takim naglasom? Nihče ga ne razume. To postane usoda in to doživljam. Ena od mojih definicij človeka v izgnanstvu je: to je človek, ki je po prihodu ostal."

Tako razmišlja pisatelj Velibor Čolić, človek, ki je po prihodu iz Bosne in Hercegovine ostal v Franciji. A ne samo to: od leta 2008 piše v francoščini, leta 2014 je prejel Prix du Rayonnement de la langue et de la littérature françaises nagrado za prispevek na področju francoskega jezika in književnosti, ki jo podeljuje francoska akademija znanosti in umetnosti.

Življenjepis

Velibor Čolić se je rodil leta 1964 v Bosni in Hercegovini. Od leta 1992 živi in dela v Franciji kot novinar in pisatelj. Od leta 2008 piše izvirno v francoščini, jeziku svojega izgnanstva, objavlja ga prestižni Gallimard. Zadnja tri leta živi v Bruslju. Njegove knjige so prevedene v angleščino, nemščino, španščino, albanščino, madžarščino, italijanščino, bolgarščino, turščino, češčino, bosanščino, srbščino, hrvaščino in slovenščino. V slovenščini sta na voljo še njegova Priročnik za izgnance ter Sarajevski omnibus.

Založba Goga je te dni izdala njegov roman Knjiga odhodov v slovenskem jeziku, avtor pa je avgust preživel v pisateljski rezidenci novomeške založbe. Zakaj naglas določa priseljence? Kako se proti nasilju nad ženskami borijo v Franciji in kako na Balkanu? Zakaj proti nasilju nad ženskami protestirajo predvsem ženske? Odgovorom lahko prisluhnete v oddaji NaGlas!, ki je danes na sporedu ob 12.35 na TV SLO1. Vabljeni tudi k branju!

"Moja meja je jezik, izgnanstvo je moj naglas," ste napisali v svojem novem romanu Knjiga odhodov. Zakaj priseljence določa prav naglas?
Naj začnem s kratkim uvodom: Jaz sem se težkega in za Slovane zapletenega jezika, francoščine, naučil, ko sem bil star skoraj 30 let. Z naglasom pa si do konca življenja ožigosan kot tujec. Včasih malo pozabim na to. Že 30 let živim s francoščino. Včasih o tem ne razmišljam in s Francozi delim skrbi, veselje in strahove. Ko na radiu poslušam svoje podkaste, pa se sam sebi zdim kot vesoljec. To človeka določa. Včasih se pošalim. Bosanci iz nekdanje Jugoslavije smo imeli pri begu v Evropo boljše možnosti, ker smo belci. V Evropi sem nevidni tujec. Je to dobro? Je. Je lažje? Morda. Vse do trenutka, ko spregovoriš in želiš doseči več kot to, kar je tujcem dovoljeno. Naj naštejem. Lahko odpreš čevapdžinico, lahko si avtomehanik, nogometaš. Če izraziš ambicijo, da hočeš biti intelektualec, pisatelj, novinar, pa ne bo šlo. "S takim naglasom? Nihče ga ne razume." To postane usoda in to doživljam. Ena od mojih definicij človeka v izgnanstvu je: to je človek, ki je po prihodu ostal. Izgnanstvo je shizofrenija. Vprašanje, ali si odšel ali ostal ... Še po 30 letih me zaradi naglasa sprašujejo, od kod sem prišel. Odvrnem: "Nisem prišel, ostal sem."

Včasih se pošalim. Bosanci iz nekdanje Jugoslavije smo imeli pri begu v Evropo boljše možnosti, ker smo belci. V Evropi sem nevidni tujec. Je to dobro? Je. Je lažje? Morda. Vse do trenutka, ko spregovoriš in želiš doseči več kot to, kar je tujcem dovoljeno.

Velibor Čolić

Je to vprašanje sploh politično korektno?
Ne. To je odvisno od tona in okoliščin. Če to izreče pripadnik skrajne desnice, ne. Lahko pa to vprašajo tudi prijazni ljudje. Seveda imaš naglas in nisi tak kot drugi. Povsod veljam za francoskega pisatelja, razen v Franciji. Moje knjige so prevedene v 15 jezikov. Grem v Budimpešto, Prago, Stockholm, Berlin, potem pa pridem domov in rečejo, da sem francoski pisatelj, ki je rojen ... Naša imena in priimki so nenavadni.

Vam so naglas opazili tudi v Sarajevu, kjer ste študirali. Kako to?
To je bil prvi damoklejev meč, ki pa mi je padel na glavo. Zgodilo se je pred kakimi desetimi leti. Francosko veleposlaništvo in francoski kulturni center v Sarajevu sta organizirala ... Delal sem s študenti in počutil sem se dobro. V Sarajevu sem bil domačin. Srečal sem prijatelja, ki je ostal tam. "Si to ti, Čolić?" "Sem." Šla sva v najbližji lokal. Naročila sva sok. V svoji mali glavi, če se izrazim metaforično, sem si oddahnil, da sem končno v svoji domovini, v domačem mestu, s svojim prijateljem in govorim domači jezik. Nenadoma pa mi je rekel: "Velibor, čakaj. Kako pa govoriš? Naglas imaš." Ko sem se vračal v Strasbourg, kjer sem takrat živel, sem dodal še eno definicijo: Tujec je človek, ki ima naglas povsod, tudi v svoji domovini.

Te dni na Hrvaškem izide prvi Čolićev roman v njegovem maternem jeziku hrvaščini po skoraj 15 letih, in sicer Avtoportret z damami, v katerem piše tudi o nasilju nad ženskami. Foto: Tomaž Stupar/Založba Goga
Te dni na Hrvaškem izide prvi Čolićev roman v njegovem maternem jeziku hrvaščini po skoraj 15 letih, in sicer Avtoportret z damami, v katerem piše tudi o nasilju nad ženskami. Foto: Tomaž Stupar/Založba Goga

"V izgnanstvu pravilno odmerjajte opaznost. Opazijo naj vas ženske, ne policija." To je še en praktičen napotek iz vašega novega romana. Kakšne izkušnje imate s policijo? Glede na to, kar se je v Franciji pripetilo poleti – policist je ubil francoskega najstnika maroškega porekla.
S policijo nikoli nisem imel težav. Dokler nisem dobil francoskega potnega lista, sem bil na letališčih ali carini nekajkrat sumljiv. Nikoli nisem imel težav. Resen človek sem. Nisem videti sumljiv, kar je dobro. V izgnanstvu imajo nekateri velike težave z opaznostjo. Kako jo odmerjati? Če iščeš svoje mesto, to naredi človeško. Tako kot iščeš ljubezen. Kako najti pravo mero? Kako naj človek ostane drugačen in hkrati tak kot vsi drugi? V svoji zgodbi to malo karikiram. To je večno vprašanje tudi za druge ljudi. Kako biti ravno prav opazen? Tujce tudi tam predalčkajo. Tujce delijo, niso vsi enaki.

Hotela sem vprašati, kako rasistična je francoska ali evropska družba? Je največja težava barva kože?
Jaz tega nisem občutil. Ko se na književnih prireditvah pogovarjam s kolegi iz Afrike, mi povedo drugačne osebne zgodbe. Zadnje težave, vsaj upamo, ki so bile v Franciji, so se začele, ko so ljudje, ki že štiri rodove živijo v Franciji, korenine pa imajo v Magrebu, Alžiriji ali Maroku, odkrito izjavljali, da so francoski policisti rasisti. Če je to res, je grozno. In da jih imajo zaradi obraza za prestopnike. Tudi jaz sem v Parizu nekajkrat doživel, da so policisti izvajali nadzor pri izhodu iz podzemne železnice. Meni so dovolili iti naprej.

Regijo so pretresli primeri nasilja nad ženskami. Vemo, da je nasilje že dolgo prisotno, vendar zdaj postaja vidno. Celo neposredno na družbenih omrežjih. Kako to doživljate?
Ko sem živel v Bretanji, na severozahodu Francije, je bil posnet film Jasmile Žbanić Grbavica. Tamkajšnje žensko združenje me je prosilo, da bi predstavil film, kar sem že delal. Izkušnja je bila nekaj posebnega, saj je francoska Bretanja zelo mirna pokrajina. In tam sem ugotovil, da je v Franciji veliko nasilja nad ženskami. Na veliko začudenje sem ugotovil, da je v Franciji nasilje nad ženskami v družbi vertikalno in kot rak razjeda vso družbo. Tega je med višjimi sloji, na primer arhitekti, prav toliko, kot denimo med nezaposlenimi ali zapitimi. Takrat sem spoznal, da se približno na vsaki dve minuti v Franciji, ki ima 70 milijonov prebivalcev, zgodi nasilje nad ženskami. Lahko gre za majhen prestopek ali pa za napad s smrtnim izidom.

Na območju nekdanje skupne države, ki jo imam še vedno za svojo, torej od Novega mesta do Podgorice, se žal pojavlja oblika neizživetega nasilja. V vseh vojnah smo videli, kaj smo sposobni narediti drug drugemu. Kot da nekaj tli. Rad obiščem Sarajevo, Beograd. Jutri grem v Podgorico. Povsod nekaj tli. Kot da nasilje ni izživeto in preživeto. Na vseh ravneh opažam številne frustracije.

Velibor Čolić

Je nasilje v družbah z daljšo demokratično tradicijo kaznovano?
Seveda je kaznovano. Težave so zaradi molka. Žrtev, in to je nesprejemljivo, ostaja pasivna zaradi družbe, otrok ...
Ko sem se pogovarjal z ženskami, sem spoznal, da je družba ustvarila obrambne sisteme. Ko ženska prijavi dogodek, pridejo policisti in jo umaknejo, izrečejo ukrepe prepovedi itd. Odzove se sistem. To je bilo zame nekaj popolnoma novega. Da ni tako kot v filmih Kena Loacha ali bratov Dardenne. Da bi bil moški nezaposlen pijanec, ki gleda televizijo. Nič drugačen ni od okolice. To je grozno. Vsi skupaj, sociologi, pisatelji, filmski delavci, skušamo ugotoviti, od kot to izvira. Izvor je seveda daleč. Morda bi morali vprašati koga iz skandinavskih držav. Francija ima latinske korenine. Presenečen sem bil nad tem, koliko je nasilja in da je v Franciji nasilje vertikalno.

V Sarajevu so bili protesti zaradi nasilja nad ženskami. Protestirale so predvsem ženske. Kje so moški in zakaj glasneje ne obsojajo nasilja?
Zdaj prehajava z Evrope na Balkan. Slišal sem za tragedijo v Gradačcu. Neverjetno. Najhujša grozljivka. Dogodek je posnel. Zverinski človek. Na protestih sem res videl samo ženske. Izvor bi morali najbrž iskati drugje, v drugačnem zlu. Na območju nekdanje skupne države, ki jo imam še vedno za svojo, torej od Novega mesta do Podgorice, se žal pojavlja oblika neizživetega nasilja. V vseh vojnah smo videli, kaj smo sposobni narediti drug drugemu. Kot da nekaj tli. Rad obiščem Sarajevo, Beograd. Jutri grem v Podgorico. Povsod nekaj tli. Kot da nasilje ni izživeto in preživeto. Na vseh ravneh opažam številne frustracije. Zaradi frustracij se nato izživljajo nad šibkejšimi, torej žal nad ženskami. Če bi se poglobili v to, bi odkrili tudi hudo nasilje nad otroki. V tranzicijskih družbah so žrtve telesno šibkejši. Poleg tega je družba patriarhalna. V njej tli nasilje.
Čeprav so vsi francoski prijatelji mnenja, da so ljudje čudoviti, postrežejo ti mešano meso in podobno. V ljudeh tlijo neizgorelo nasilje in vse mogoče frustracije. Če pogledamo, kaj se pri nas dogaja in kako v naših družbah obravnavamo nasilje…

Guerre et Pluie oziroma Vojna in dež je najnovejši roman Veliborja Čolića, ki ga bo vodilna francoska založba Gallimard izdala na začetku leta 2024. Foto: Tomaž Stupar/Založba Goga
Guerre et Pluie oziroma Vojna in dež je najnovejši roman Veliborja Čolića, ki ga bo vodilna francoska založba Gallimard izdala na začetku leta 2024. Foto: Tomaž Stupar/Založba Goga

Da, kako obravnavajo nasilje v naših družbah? Vse je pretresel pokol v Beogradu. To je spremljala vsa regija. Sprejetih je bilo tudi nekaj ukrepov. Kaj bi se morali iz teh dogodkov naučiti?
Da, vidimo, da je bil ta otrok žrtev mnogih. Oče ga je namesto v gledališče, kino ali na bazen vozil na strelišče. Čutil je vplive televizije, družbe. V Beogradu že mnogo let poveličujejo vojne zločince.
V Zagrebu je drugače. Tam me je pretreslo ... Pravzaprav me zanima, ker rad gledam tekme. Zanima me, kaj so počeli "navijači" v Grčiji: mladenič je pri dvajsetih letih prvič v življenju doživel, da mu grozi kazen, da ga je nekdo prijel. Že mnogo let divjajo. Imam vtis. Tako kot so bili navijači Crvene zvezde Delije Miloševićev projekt, so ti navijači državni projekt, torej Bad Blue Boys. Skupina divja in razbija že več let. Mladenič je star 25 let in prvič v življenju oče ne more poklicati nikogar, ki bi izpustil njegovega sina. Strpnost do nasilja, drugačne vrednote, nezaposlenost, neambicioznost, nezadovoljstvo ... Srečujejo se. Francozi to imenujejo rendezvous.

Vedo, da ne smejo niti na stadion, pa so se odpravili iz Zagreba v Atene. To ni tako, kot bi se odpravili v Novi Zagreb. Potujejo po državah in so glasni. Tam so nekoga ubili in se izgovarjali, da ga niso. Mladenič oziroma divjak, nasilnež je prvič v zaporu. Prvič je doživel posledice svojih dejanj. Mislim, da so korenine vsega nasilja nad ženskami, otroki, šibkejšimi ... Če temu dodamo še popustljivost države in vseh drugih, lahko rečemo, da smo ustvarili generacijo, od najmlajših ... Koliko je star Kosta? Kakih 10 let? ... Pa vse do nezaposlenih kretenov pri 30 letih, ki po Evropi hodijo z noži. To je skrb vzbujajoče.

O nasilju nad ženskami ste pisali tudi v svojem novem romanu, ki bo kmalu izšel v hrvaščini, Autoportreti s damama. Kako je bilo po skoraj 15 letih pisati v maternem jeziku?
To je shizofreno. Med pisanjem v francoščini so se pojavljale zgodbe, ki so zavračale francoščino. Ne vem, zakaj. To morajo raziskati drugi.

Niso se hotele "evropeizirati"?
Ostajajo v Bosni. Shranjeval sem jih v mapo, potem pa jih je bilo že toliko, da sem jih hotel urediti. Pojavile so se ženske. In sicer v obliki ... Babic. Bil sem pretresen. Rojen sem leta 1964. Obiskoval sem gimnazijo Modriča. Moji babici sta Ljubica in Ana. Nekdo je imel Jovano in Anđo. Vse babice so bile žive. Prijatelja v gimnaziji sem vprašal, ali ima dedka. Odvrnil je, da ne. Ga imaš ti? Ne. Naša generacija je bila brez starih očetov. Druga svetovna vojna je bila grozna. Ženske, ker sem kristjan, sem jih poimenoval večne vdove. Nosile so črne rute. Vzgojile so sinove, ki so bili zelo slabi očetje. Moj oče je mrtev. On je vedno dvakrat vzel dopust. Najprej je imel letni dopust, potem pa še 10 prostih dni, da se je odpočil od žene, mame in otrok. Tukaj se je pojavila soseda Milica, star sem bil sedem let. Bil sem še otrok. Pogosto je prenočila pri nas. Živela je malo naprej od nas. Njen mož je bil policist, alkoholik. Spomnim se zelo čedne ženske. Bila je kot pokvarjen angel. Milica je bila zelo visoka. Pri mami je spala in jokala. Ko sem vstopil, sta zamenjali temo pogovora. Na koncu izveš vse zgodbe. Po 30 ali 40 letih se spet pojavi ta ženska in nasilje. Mama ji je rekla, naj pokliče policijo. Odvrnila je, da ne more, ker je pijan. "Odidi, ko se strezni." Rekla je, da se ne bo, saj ima polno klet žganja.

Pogovor s pisateljem Veliborjem Čolićem v Ljubljani, ki je v Franciji delal tudi kot novinar, je vodil starosta slovenskega novinarstva Ervin Hladnik Milharčič. Foto: Tomaž Stupar/Založba Goga
Pogovor s pisateljem Veliborjem Čolićem v Ljubljani, ki je v Franciji delal tudi kot novinar, je vodil starosta slovenskega novinarstva Ervin Hladnik Milharčič. Foto: Tomaž Stupar/Založba Goga

Tudi ženske so delno krive ...
Seveda, "ženska je kriva. To je sama iskala. On je dober, naš človek. Pije, kriči, strelja. Kriva pa je ženska."

To so seveda izgovori, ki so posledica patriarhalne družbe. Hvala za pogovor!