V današnjem prispevku si bomo ogledali, kako so se v glavnem mestu dežele Kranjske spominjali 300-letnice znamenite zmage v bitki pri Sisku ter velikega slavja, ki mu je bila priča Ljubljana konec 19. stoletja. Še pred tem pa moramo nekaj besed nameniti sami bitki pri Sisku ter njenemu pomenu za nadaljnji razvoj dogodkov v habsburških deželah.

"Slavni dan Slovencev pri Sisku"
V junijski izdaji mesečnika Dom in svet, ki ga je urejal filozof in teolog Frančišek Lampe (1859–1900), so naši predniki lahko dodobra spoznali potek bitke pri Sisku ter njen pomen. Obširno besedilo o dogodku je namreč spisal zgodovinar in duhovnik Josip Gruden (1869–1922) in objavil v prispevku z naslovom Slavni dan Slovencev pri Sisku.

Zapis v nadaljevanju povzemamo v izvirni obliki, s pravopisnimi in tipkarskimi napakami, kot je bil objavljen pred 130 leti, z nekaj opombami ter pojasnili. Prepustimo se zdaj posebnemu čaru stare slovenščine, ki nas bo popeljala v daljno leto 1893, v čas, ko so bili naši kraji del nekdanje skupne države Avstro-Ogrske.

Razmere v času pred bitko pri Sisku
"Odkar je postala Bosna turški `pašalik´ [pašaluk – območje na katerem ima oblast paša], niso imele mejne dežele, kakor Hrvaška in Kranjska, miru od novega krutega soseda. Mir, ki ga je sklenil nemški cesar s sultanom, bil je le na papirju; ob meji pa se je boj ponavljal leto za letom. Turški paše [visok vojaški ali civilni oblastnik v Osmanskem cesarstvu] so bili slavohlepni, druhal [drhal] pa je bila ropaželjna: to je netilo krvave vojske. Bedna Hrvaška in Kranjska sta bili nesrečni žrtvi turške samopašnosti [oblastno, samovoljno vedenje in ravnanje]. Pod nadvojvodo Karolom [Karel II. Avstrijski, 1540–1590] se je še dokaj storilo za varstvo ob meji. Leta 1578. so sezidali trdnjavo Karlovec s pomočjo treh mejnih dežel: Kranjske, Koroške in Štajerske. Devetsto turških glav, katere so zagrebli v temelj, naj bi jo storilo nepremagljivo. In res je bila ta trdnjava pod vodstvom hrabrih generalov v poznejših časih najkrepkejši branik na avstrijski meji."

Politične razmere v avstrijskih deželah
"Hudi časi so prišli po Karolovi smrti. Varstvo meje je sicer prevzel nadvojvoda Ernst [Ernest je bil Karlov nečak; Karlov sin Ferdinand II. (1578–1637) je bil v tem času še mladoleten], toda zaradi notranjih homatij [zmeda, spor, op. a.] se je le malo oziral nanjo. Verska novotarija [protestantizem] se je bila že razširila po vsej Avstriji ter razdvajala podložnike; že so se nabirale pogubne snovi, ki so v tridesetletni vojni [1618-1648] opustošile pol Evrope; deželni stanovi, pri katerih se je bil novi nauk ugnezdil najpreje, bili so vladi vedno nasprotni. Državno krmilo pa je bilo v slabih rokah. Na prestolu je sedel Rudolf II. [1552–1612], pobožen in učen mož, toda brez vladarske zmožnosti."

Po krajšem zatišju je našim krajem konec 16. stoletja spet grozil turški meč. Sultan Murat III. (1546–1595) je v letu 1590 sklenil mir s Perzijo. Cesar Rudolf II. se je zato odločil poslati delegacijo na turški dvor, z namenom podaljšanja miru med državama, za nadaljnjih osem let. Kljub podpisu sporazuma (v letu 1591) pa je bil vpliv vojaške struje na osmanskem dvoru dovolj velik, da so ga Turki že kmalu prekršili.

Bosna pod novim vodstvom
"Notranje homatije in slabost vlade so hoteli Turki porabiti v svojo korist. Že leta 1589. so bili vzeli močno trdnjavo Repič [Ripač; približno deset kilometrov jugovzhodno od Bihaća v Bosni in Hercegovini] in več drugih gradov ob meji. Toda prišlo je še hujše. Če so bili dosedanji boji le roparski napadi posameznih čet, zbirali so sedaj Turki velike sile, da bi posuli krajinske trdnjave in prodrli v osrčje Avstrije. Največ si je prizadeval za novo vojsko bosanski paša Hasan."

Hasan paša Predojević (1530–1593) je bil beglerbeg Bosanskega pašaluka/ejaleta, še pred tem pa sandžakbeg Szegeda. Na kratko si zdaj poglejmo, kaj pomenijo turški izrazi, ki se uporabljajo v tem kontekstu.

Ejaleti so bili največje upravne enote (province) v osmanski državi (v drugi polovici 19. stoletja se namesto izraza ejalet začne uporabljati vilajet). Beglerbeg (tudi beylerbey) je bil naziv za najvišjega provincialnega uradnika; nekakšen generalni guverner, po položaju je bil takoj za velikim vezirjem, primerljiv s pašo. Beglerbeg pomeni "beg begov" ali v prevodu "gospod gospodov". Območje pod oblastjo beglerbega se je imenovalo beglerbegluk.

Izraz sandžak je označeval najmanjšo upravno enoto (okrožje) v Otomanskem cesarstvu. Na čelu sandžaka je bil sandžakbeg – gospodar sandžaka.

Turške priprave na veliko bitko
"Hasan se je začel pripravljati na vojsko že leta 1587. V Bosni so se zbirali turški in janičarski polki; paše in begi z Ogrskega so pošiljali pomožne čete. V turških pokrajinah je bilo živo gibanje. Novica o vojnih pripravah je dospela tudi v avstrijske dežele in vznemirjala prebivalce. Vedeli so, da se bliža huda nevihta in `meji žuga turški blisek´. Vse prošnje Slovencev za državno pomoč so bile zaman. Obupne razmere mejnih dežel nam dosti jasno slika kranjski deželni glavar Krištof Turjaški [Herbard VIII. Turjaški, 1528–1575] v svojem govoru do deželnih stanov dne 27. velikega srpana [avgusta] l. 1591. Turki so bili pridrli v granico [območje Vojne krajine], zajeli trdnjavo Kamengrad [približno deset kilometrov severovzhodno od Sanskega Mosta, v današnji Bosni in Hercegovini] in strašno pustošili trge in vasi. Pomoči ni bilo od nikoder."

Preplah in strah se širi tudi med prebivalci Ljubljane
"Toda sreča jim ni bila mila, in l.1592. je bilo za Kranjsko in granico posebno žalostno. Močna trdnjava Bihač se je morala udati turški sili. Potem se vzdigne vsa vojska pod Hasanovim vodstvom proti Sisku in Karlovcu. Blizu Petrinje zadenejo na krščansko vojsko; ban [kraljevi namestnik na Hrvaškem] Tomaž Erdödi [1558–1624] je vodil hrvaško plemstvo, Krištof Turjaški šeststo kranjskih konjikov, Andrej Turjaški [Andreas Ritter von Auersperg, kranjski vojskovodja iz šumberške veje Turjačanov, 1556–1593] karlovško posadko. Izdajstvo nekega Vojniča, ki je Hasanu razkril vse načrte banove, bilo je našim v pogubo. Naši so se borili hrabro, a zmagala je turška druhal; konjiki so bili skoro vsi pobiti; štiritisoč mrtvecev je pokrivalo karlovško polje. Turške čete so se vsule, ropajoč in požigajoč po hrvaških in slovenskih deželah. Poročilo o tej hudi nesreči je vzbudilo po vsem cesarstvu grozen strah. Bali so se, da bode Hasan-paša silil daleč naprej. Ko so Ljubljančani zvedeli žalostno novico, bili so vsi preplašeni. Nekateri so kar bežali iz mesta, meneč, da se Turki zdajci prikažejo. Strah in nered jim niti pustila nista, da bi mislili na obrambo. Po vsem cesarstvu so zvonili zjutraj, opoldne in zvečer, da bi Bog obvaroval kristijane turškega jarma."

Zatišje pred nevihto
"Hasan paša sedaj še ni namerjal udariti v osrčje Avstrije; glavni namen mu je bil vzeti močno trdnjavo Sisek. Med veliko množico trdnjav in gradov na turški meji je bil Sisek poleg Karlovca najvažnejši pa tudi najtrdnejši. Že bistroumnim Rimljanom se je zdel stok [sotočje] Kolpe in Save po svoji naravi pripraven za trdnjavo. Ustanovili so tamkaj rimsko naselbino `Siscio´. […] V turških bojih je bil Sisek močna bramba proti turški sili in mnogokrat se je ob njem razbila turška moč. Ko je Hasan oblegal trdnjavo, bili so na čelu posadke kanoniki [duhovniki zagrebškega kapitlja]: Nikolaj Mikac, Blaž Jurak [ponekod naveden kot Gjurak ali Đurak] in Matija Fintić. V tem letu ni paša nič opravil in se je v začetku zime vrnil v Bosno."

"Po zimi leta 1592 - 93. je bil mir, toda bil je podoben tišini pred velikim viharjem. V obeh taborih so se pripravljali za vojsko. Rudolf postavi za cesarskega vojnega komisarja zvedenega Eggenberga [Rupert pl. Eggenberg, nem. Ruprecht von Eggenberg, 1546-1611], štajerskega Slovenca, ki začne marljivo zbirati čete okoli Zagreba. Hasan pa je pošiljal na Ogrsko k turškim pašam po vojake, konje in drugo bojno pripravo. Prvi dan meseca rožnika [junija] je bilo zbranih pri Banjaluki 30.000 mož turške vojne; nova borba se je začela. Napadli so najprej Sisek. `Ta trdnjava je imela biti po načrtu Hasanovem tista vrv´, piše Valvasor, `s katero je hotel potem tudi Kranjsko in Štajarsko nase potegniti in podvreči.´ Veliki pomen Siska so pa uvideli tudi cesarski vojskovodje in zato sklenili braniti ga, kolikor časa bi bilo mogoče. Kakor Budapešto, smeli bi tudi Sisek imenovati `mesto svetega boja´: branil je Dunaj sovražnikov, Sisek je bil ključ do planinskih dežel, po besedah narodne pesmi:"

Če Turek vzel nam Sisek bode,
Nam narobe vse vse pojde,
Mest' Ljubljana bo pokrajna,
Kranjska d'žela turška drajna.

Beseda drajna ima sicer več pomenov. Lahko označuje slabo, poulično popevko; tudi žensko, ki se ukvarja z najstarejšo obrtjo ali pa deželo, kjer vladajo slabe in neurejene razmere.

Priprave na odločilni spopad
"Velike topove za obleganje so spravili Turki na ogromne ladije in jih vlekli ob Savi navzgor. Z ostalo vojsko pa se vzdigne Hasan naravnost proti trdnjavi. Čez Kolpo ukaže narediti most na vrveh. Na drugem bregu začne delati nasipe in oklene Sisek na vseh straneh. Krščanski vojniki so bili pripravljeni na novo obleganje, zato so pomnožili posadko v Sisku. Eggenberg je bil poslal sto vojakov, pa tudi krepki in izurjeni mladeniči iz okolice so se ob prihodu Turkov zatekli v trdnjavo in pomnožili število branilcev. Poveljnika sta pa bila sedaj Jurak in Fintić. Čeravno je bila posadka hrabra in z živežem preskrbljena, vendar Sisek bi se ne bil mogel dolgo ustavljati. Turški topovi so neprenehoma grmeli in z velikimi kroglami razsipavali trdno ozidje. Poveljnika Fintića zadene kos železa, ki ga je krogla izbila z vrat, in pri tej priči je bil mrtev. Dvanajst drugih vojakov so v istem trenutku pokopale razvaline. Število branilcev se je vedno zmanjševalo. […] Devetnajsti dan rožnika naredi Eggenberg most čez Savo in odpelje vojsko (kar je je bilo še zbrane) na drugi breg. Na Turopolju [približno 25 kilometrov severozahodno od Siska] se mu pridruži Andrej Turjaški, poveljnik karlovške posadke. Tudi drugi kranjski, koroški in štajerski plemenitaši so prišli s svojimi vojaki; Jurija Zrinjskega [1549–1603] so pričakovali zaman. Pri Brezovici zadenejo na prve turške čete in jih premagajo. Vsa krščanska vojska se vtabori dne 21. rožnika pri Novemgradu, ki je bil le par ur od Siska."

Zbor krščanske vojske na bojnem polju
"Na praznik sv. Ahacija, 22. dan rožnika, zjutraj ob deveti uri se je začela razporejati krščanska vojna [vojska]. Ban Erdödi je vodil zaradi svojega dostojanstva prvo krdelo, 1200 konjikov in pešcev; sledila sta mu Andrej Turjaški in Adam Ravbar z jedrom armade, kranjskim plemstvom in 300 izbranimi strelci; Eggenberg in pl. Rödern [Melhior von Rödern, 1555–1600] z državnimi četami (800 strelcev in konjikov); štajerski in koroški plemenitaši so bili na koncu maloštevilnega pa junaškega krdela. Med bučanjem trobelj in ropotanjem bobnov se vzdigne vsa vojska z zastavami proti turškemu taboru ob Kolpi."

Hasan paša Predojević je v pripravah pred bitko uspel zbrati 12.000 vojakov. Nasproti jim je stala pestra krščanska vojska, ki jo se sestavljajo okoli 5000 vojakov, poleg njih pa še dodatnih 800 mož, ki so branili sisaško trdnjavo. Na čelu krščanske vojske je bil hrvaški ban Tomaž Erdödy (Toma Bakač Erdedi), ki je vodil bansko četo, nemškim četam pa je poveljeval Rupert Eggenberg. Med poveljniki krščanske vojske so bili tudi Andrej Auersperg (Turjaški), Štefan Grasswein, Adam Ravbar (Rauber), Krištof Obračan, Jurij Paradeiser (kasneje obsojen izdaje in usmrčen zaradi predaje trdnjave v Veliki Kaniži), Ivan Drašković (1550–1613), Štefan Tahy, Štefan Ursini-Blagaj ter Melhior Rödern.

Smrt v valovih
"Turki se začno umikati; nove čete jim prihite iz tabora na pomoč. Sedaj jih zgrabi tretji oddelek krščanske vojske pod Eggenbergom na desnem krilu in jih razbije; mala truma Uskokov pod vodstvom Štefana Blagaja in Jakoba Pranka zasede most. Hkrati udari tudi siška posadka pogumno na sovražnika. Turki se niso mogli več držati; cele trume začno bežati proti mostu. Hasan jih ustavlja, vspodbuja z obljubami in grožnjami; turški častniki pode z biči janičarske čete nazaj v boj. Toda vse je zaman. Nered med Turki je vedno večji; kmalu so vse trume v divjem begu proti Kolpi; na mostu udarijo srdito na malo število Uskokov in jih posekajo, ker so jim branili pot čez most: bíli so se sedaj za življenje. Hasan sam vspodbode konja proti mostu, toda gneča je bila tamkaj tolika, da je moral skočiti v Kolpo, sicer bi se bil udušil v silnem navalu. […] Za njim je skočilo še veliko drugih Turkov v valove, ker na ozkem mostu ni bilo prostora veliki množici begunov. Reka je bila tako napolnjena s plavajočimi ljudmi in konji, da je bilo komaj videti vodo. Večina je našla smrt v valovih; tri dni so plavala po reki mrtva trupla utopljencev."

Bogat vojni plen
"Od 18.000 mož [novejši viri navajajo število okoli 12.000], katere je bil pripeljal Hasan v boj, rešilo se jih je le dve tisoč. Med mrtvimi je bil sam Hasan-paša, njegov brat Sefer-beg, Mehmed-beg Hercegovski, sin sultanove sestre, dvanajst drugih begov, štirideset alajbegov [poveljniki spahij - konjenikov v turški vojski], dvesto nižjih poveljnikov, štiristo odličnih konjikov, veliko janičarjev in prostih vojakov. Izguba krščanske vojne je bila neznatna. Padlo je dvanajst konjikov in pa mala peščica Uskokov na mostu. Prebogat je bil tudi plen. V okopih pred Siskom so dobili devetintrideset topov [po drugih virih devet topov]. Največji med njimi je bil `Kacijanarjev top´, katerega so bili ugrabili Turki po nesrečni bitki pri Oseku [Osijeku] l. 1537. V šotorih je bilo polno čelad, oklepov, sabelj in pušek; tudi vse brodovje z malimi šajkami [majhna tovorna ladja] vred je ostalo našim. Poleg tega so vojaki z železnimi kavlji, sulicami in drugim orodjem lovili po vodi mrtva trupla utopljenih Turkov, pobirali jim bogato obleko, zlate prstane in druge dragocenosti."

"V podobah in pesmih so poveličevali ta slavni dan naše zgodovine"
Spomin na bitko pri Sisku je dolgo časa ostal v narodni zavesti tudi po zaslugi raznih slik, podob ter literarnih zapisov, pa tudi po cerkvah in kapelah, posvečenim sv. Ahacu. "Cerkvico v čast temu svetniku so sezidali tudi Turjaški grofi pri svojem gradu Turjaku. Vsako leto oznanjuje na praznik sv. Ahacija strel topičev spominski dan bitke pri Sisku in se zbirajo pobožni verniki v prijazni cerkvici sredi zelenega smrečja. V zagrebški in ljubljanski stolnici se opravljajo ta dan ustanovljene maše. V ljubljanski stolnici rabi mašnik mašno obleko, ki je narejena iz plašča Hasanovega [dandanes je plašč na ogled v Narodnem muzeju Slovenije]. Blago je svilnato in temnordeče, veznina zlata in srebrna, z rdečimi in modrimi cvetlicami."

Praznovanje 300. obletnice bitke pri Sisku na Kranjskem
"Kdo bi nam zameril, da želimo, kolikor največ moremo, poslaviti tristoletni spomin naše zmage pri Sisku! Naša zgodovina nam kaže mnogo več žalostnih nego veselih slik. Zato treba ono malo število prijetnih in veselih dogodkov tem dalje in natančneje imeti pred očmi, da pozabimo grenkih in nesrečnih dnij naše minulosti."

Letošnja pomlad nam ni postregla z obilico sončnega vremena. Temperature so bile še na začetku meseca junija nekoliko pod dolgoletnim povprečjem, tudi dežja je bilo precej, v zadnjih dneh pa so že prav poletne. Kakšno pa je bilo vreme 22. junija 1893, ob praznovanju 300. obletnice bitke pri Sisku v Ljubljani? Del odgovora na to vprašanje nam poda že avtor, v samem poročilu z dogodka, za bolj natančen odgovor pa moramo pogledati v takratno dnevno časopisje.

Vsekakor ni bilo tako vroče, kot je v teh dneh. Temperature so bile pomladanske in primerne letnemu času. Zjutraj je bilo v glavnem mestu dežele Kranjske izmerjenih slabih 17 stopinj Celzija, ob štirinajsti uri so namerili 22 stopinj in ob devetih zvečer dobrih 16. Oblačnost se je trgala čez dan; zjutraj je še bilo oblačno, čez dan delno jasno in do večera ni bilo več oblakov na nebu. Pihal je šibak veter vzhodnih smeri.

"Veselje je navdajalo pred tristo leti skoro vso Evropo, ko se je raznesla novica o slavni zmagi. Zato je pač primerno, da se je veselje vzbujalo tudi letos ob 300 letnem spominu. V Ljubljani, tu pa tam na Kranjskem in v Sisku se je priredila slavnost ob tej priliki. Tu se spominjamo samo ljubljanske šolske in ljudske slavnosti dne 22. rožnika, pa praznovanja v Sisku dne 25. istega meseca."

Pričetek celodnevnih slovesnosti
"Zjutraj ob 8. uri so imele ljudske šole zahvalno mašo v stolni cerkvi. Tiste šole, ki so se udeleževale slovesnosti posebej, imele so zastave. Prav po vojaško pa so korakale šolske čete z zastavami, bobni in trobentami ob desetih dopoldne v tukajšnjo glasbeno dvorano, kjer se je imela praznovati šolska slavnost s petjem in deklamovanjem. […] Popoldne se je osnovala prav izvirna šolska veselica. `Še predno je bila ura dve popoldne´ — tako slove poročilo gosp. Beleta — začele so se kazati okoli šolskih poslopij nenavadne prikazni: otroci v najraznovrstnejši vojaški opravi. Z glasnim smehom so se pozdravljali in občudovali ti čudni junaki, in tem glasnejši je bil vrišč, čim bolj nenavadna in nemogoča je bila suknja, čaka [vojaško pokrivalo] ali sablja, katero je imel novodošli rekrut. Ob ½ 3 so se začele urejati trume učencev po razredih pri svojih šolah in so od tam odrinile ob ¾ 3 proti zbirališču."

Slovesni mimohod po ljubljanskih ulicah
"Nad mesarskim mostom sta se sešli mestna nemška in I. slov. mestna deška ljudska šola ter odkorakali po sv. Petra cesti [današnja Trubarjeva cesta] proti Marijinemu trgu [Prešernov trg], kamor je ravno prav dospela II. mestna deška ljudska šola. Izpred mestne hiše se je zdaj začel pravi sprevod. V lepih vrstah po štirje in štirje so po taktu trobentačev, piskačev, orgljavcev in odličnih bobnarjev korakale pisane trume po glavnem trgu, čez Turjaški trg [Novi trg], okoli Zvezde, po Šelenburgovi ulici [Slovenska cesta] in po Dunajski cesti proti Koslerju. Take armade še ni nikdar videla Ljubljana."

"Za zastavo pa so stopali v polni zavesti svoje imenitnosti resno in ponosno junaki tega dne, ta v popolnem novi častniški obleki, britko sabljo v roki, drugi s priprosto papirnato kapo in lesenim mečem, kakor so mu ja oče v naglici naredili; pešci in konjiki, Turki in kristijani, s puškami, sabljami, samostreli in loki, s čakami in klobuki vseh armad, kar jih je ali jih nikdar ne bo. Potem je zopet prišel cel razred enako pokrit s pisanimi turbani, ki je na znamenje svojega učitelja urezal na enake piščalčice nezaslišano turško muziko."

"Nazadnje prijaha na konji, katerega je gonil na treh kolesih, Andrej Turjaški sam, v oklepu in čeladi, ogrnjen s tigrovo kožo karlovških oklepnikov. Pred njim so nesli veliki poveljniški meč; za njim pa so gnali njegovi hrabri junaki ujetega pesoglavca. Vse ulice so bile polne gledalcev, posebno Šelenburgova ulica, Dunajska in Marije Terezije cesta [Gosposvetska cesta] so bile kar natlačene. Neizmeren smeh je spremljal dolgo, dolgo (bilo je nad 1300 dečkov) pritlikavo vojsko, ki je modro in neutrujeno korakala po glasu vojaških in nevojaških godal."

Praznovanja še ni konec
"Proti 4. uri je dospel sprevod, katerega je uže [že] od daleč pozdravljal grom šišenskih topičev, ki so potem veselo pokali do večera, na veselišče, ki je bilo ob tem času uže natlačeno polno. V najlepšem redu so se posamezni razredi na levo in na pravo [desno] cepili proti igriščem, kjer so se pridružili tudi gojenci Marijanišča [deške sirotišnice], in kmalu so se začele raznovrstne igre: streljanje z žogami na glave, streljanje v tarče s puškami in samokresi, pobijanje loncev, skakanje v višavo in daljavo, skakanje čez kozla in plezanje. Gospodičine so delile odlikovancem trakove in majhna darila. Pravega igranja seveda ni bilo, ker je bila prevelika gnječa (nabralo se je čez 10.000 ljudi). Najhujši pritisk je bil okoli vojaške godbe, ki je sredi igrišča neumorno svirala. Ko se je dalo z rogovi znamenje za zbiranje, napotil se je razred za razredom proti trem šotorom, kjer so gospe in gospodičine pod zvedenim poveljništvom gospe Murnikove na papirnatih platnikih pripravile vsakemu učencu posebe njegov vabljivi delež."

Ognjemet ob zaključku ljubljanskih slovesnosti
"Solnce se je pomikalo proti zatonu, in treba je bilo misliti na odhod. Še enkrat so se razredje podali k zapeljivim trem šotorom, kjer je dobil vsak deček nekaj sladčic in malo pijače, potem so vsak svojo zapeli ter se s tužnim srcem pa glasnimi živio - klici poslovili od veselišča in se v največjem redu podali v mesto nazaj. Zadnji razredi so bili še tako srečni, da so videli umetalni ogenj in rakete, ki so švigale proti nebu. Videli smo ta dan res srčno in pravo veselje pri učencih in neštevilnih gledalcih. Lepo vreme je jako ugajalo razvoju slavnosti. Sme se častno zabeležiti v spomenici ljubljanskega mesta. Od tistega časa prepeva po Ljubljani mladina neprenehoma Försterjeve [Anton Foerster, 1837–1926] slavnostne koračnice, katere je izdal prav za to slovesno priliko."

Pomen zmage nad Turki v bitki pri Sisku
Poraz Turkov pri Sisku v vojaškem smislu ni imel tako velikega pomena za razvoj nadaljnjih dogodkov, kot je v preteklih stoletjih ostalo v ljudskem spominu. Pomen zmage je bil predvsem dejstvu, da so proti turškemu sovražniku prvič skupaj sodelovale vse slovenske dežele – Kranjska, Koroška in Štajerska. Zunanji sovražnik je uspel združiti prebivalstvo različnih dežel ter ga poenotiti v skupnem cilju – boju proti Turkom. Uspeh združene krščanske vojske (sodelovali so katoliki in protestanti) pa je odmeval daleč naokoli.

Kmalu po turškem porazu v bitki pri Sisku se je začela t. i. dolga vojna (tudi avstrijsko-turška vojna), ki je trajala kar trinajst let (1593–1606). Med pomembnejšimi turškimi uspehi med dolgo vojno je bilo tudi zavzetje ogrske trdnjave Eger, v letu 1596 ter pozneje Velike Kaniže (Nagykanizsa) v letu 1600. Vojna se je končala s podpisom mirovnega sporazuma. Od konca dolge vojne pa do začetka dunajske vojne (1683) ni bilo velikih spopadov s Turki oziroma vpadov v hrvaške in slovenske dežele, z izjemo turških vpadov v Prekmurje, ki so se vrstili tudi v tem času.

_{Rok Omahen je dokumentalist-raziskovalec iz TV arhiva in dokumentacije RTV Slovenija. rok.omahen@rtvslo.si}