Delo, ki je izhajalo leta 1941 v podlistkih časopisa Slovenski dom, je postavljeno v gore nad Kamnikom in v kmečke vasi pod njimi, kjer se v času francoske okupacije kmetje upirajo, to pa izzove vedno hujše grozovitosti. Pred nasiljem se umaknejo v zavetja visoko v pečevju, med prebivanjem v zasilnih domovanjih v gorah pa srečajo plahutarje oziroma rokovnjače. Ko se naposled vrnejo v dolino, od tam preženejo tujce, s tem pa je avtor nakazal konec okupacije Nemcev in Italijanov, ki je sam ni dočakal, je pojasnil urednik knjige France Malešič.

Janez Gregorin se je rodil leta 1911 v Brezju pri Dobrovi v bližini Horjula, dve leti za njim pa še mlajši brat Miro, s katerim sta kot mladostnika postala izredna plezalska naveza, ki je osvajala stene Kamniško-Savinjskih in Julijskih Alp, je Malešič predstavil Gregorinovo življenjsko pot. Ob filozofiji so Gregorina zelo zanimale gore, o katerih je tudi precej pisal v Planinskem vestniku in drugod. V 30. letih minulega stoletja je bil osrednja planinsko-gorska pisateljska osebnost z območja Kamniško-Savinjskih Alp. Kot zanimivost je Malešič omenil, da je prav on v literaturo o planinstvu uvedel besedi gornik in gorništvo.

Velikansko zanimanje bralcev
Močno sta ga zaznamovala bolezen in prihod druge svetovne vojne. Tako je v ljubljanskem časopisu Slovenski dom, pri katerem je bil novinar, s psevdonimom Igor Zagrenjen začel v podlistkih objavljati pripoved Zavetje v pečevju, s katero je petih mesecih oziroma v 117 nadaljevanjih vzbujal pozornost in veliko zanimanje pri bralcih, ki so v francoskem okupatorju prepoznavali nemškega oziroma italijanskega.

Zavetje v pečevju je Gregorinovo zadnje in najdaljše besedilo. Njegovo delo dotlej lahko po Malešičevih besedah uvrstimo v tri zvrsti: planinske črtice, impresije in daljši filozofski zapisi o gorah. Po hudi in daljši bolezni je umrl 4. oktobra 1942 v ljubljanski bolnišnici.