Pri Kulturnem centru Maribor je v zbirki Frontier pred kratkim izšla knjižica Rasta Božiča Schindlerjev vojak - zgodba Staneta Ponikvarja, ki priča o tem, da zgodovina ni črno-bela.

"V času mobilizacije je Ponikvar živel pri teti v Novem Sadu, tam se je učil za trgovskega pomočnika. Takrat je bil to del Neodvisne države Hrvaške, ki je bila kolaborantska država, povezana z ustaši. Leta 1942 je dobil poziv, da mora v vojsko, nikogar ni zanimalo, da je Slovenec, ne Hrvat. Odpeljali so ga v Avstrijo, pozneje je bil kot vojak v Mauthausnu in Auschwitzu, potem na drugi liniji ruske fronte, bolj v zaledju, kjer so bili kot nekakšna pomožna enota. Tam je zbolel za pljučnico. Ko je, sposobnostno omejen, zapuščal bolnišnico, je naletel na vojaka, ki ga je izprašal. To je bil Schindlerjev oficir, ki je novačil vojake za tovarno emajlirane posode, šlo je za delovno taborišče," je začetke Ponikvarjeve zgodbe obnovil Božič.

Tam, v tovarni blizu Krakova, so mobilizirance nagovorili, ali bi hoteli sodelovati v taborišču, kjer Judje delajo v drugačnih pogojih kot sicer. Ponikvar je namesto vrnitve na fronto izbral delo stražarja v tovarni nemškega podjetnika Oskarja Schindlerja.

"Vse je moralo potekati v tajnosti, varovali so taborišče pred zunanjimi nevarnostmi, tovarna je morala ostati v čim večji tajnosti. Vojaki so bili strogo ločeni od judovskih delavcev, taboriščnikov. Ponikvar je bil v Schindlerjevi enoti poldrugo leto, dokler ni bila tovarna razpuščena. Tedaj je vedel le, da varuje Jude. Tovarno so nato preselili bolj na Vzhod, kjer so, precej neuspešno, izdelovali strelivo, dokler niso prišli Rusi," je povedal Božič.

Imeli so ga za nacista
Po dolgi, mučni poti v domovino, ki Božiča spominja na Homerjevo Odisejo, je bil Ponikvar podvržen novim zaslišanjem. "Nihče mu ni nič verjel. Za njih je bil navaden nacist, ki seveda ni mogel varovati Judov. Ponikvar je takrat sklenil, da ne bo tega nikomur več govoril. Ne družini, nikomur. Ko je videl Schindlerjev seznam leta 1993, je ugotovil, del česa je bil. Petinšestdeset let je svojo zgodbo skrival, se je sramoval, na koncu ni več zaupal niti svojemu spominu, šele film mu je potrdil njegovo zgodbo," je povedal avtor knjižice.

Ponikvar (1924-2012), ki je zadnja leta preživel v trebanjskem domu za ostarele, je po izpovedi Božiču leta 2010 zaživel lažje. Postal je ponosen na svojo zgodbo, ki jo zdaj namesto njega širi avtor knjige. Božič je zgodbo zapisal "v najbolj čisti obliki, brez literariziranja", dodal je le nekatera pojasnila, predvsem na mestih, kjer je bila pripoved raztrgana.

Kot je v spremni besedi zapisal muzejski svetovalec in strokovnjak za zgodovino judovstva in holokavsta Marjan Toš, pripoved ni vedno sistematična, "vidi se, da mu je spomin že krepko opešal, nekoliko 'ušel', in da vseh dogodkov in doživljajev ni mogel povezati v vsebinsko celoto". Toda Toš kljub temu prepoznava veliko vrednost zapisanega pričevanja, ki osvetljuje nekatere manj znane dogodke druge svetovne vojne.

"Zapis je tudi opomin za vse, ki danes tako zlahka izgovarjajo besedno zvezo tretja svetovna vojna. Kaže na drugo plat svetovne vojne in na to, da ni vse črno-belo," je še povedal Božič. Ker gre za širše zanimivo zgodbo, pri založbi pripravljajo prevoda v nemščino in angleščino.