V Mestnem muzeju Ljubljana danes ob 19.00 odpirajo razstavo z naslovom Rihard Jakopič in njegov umetniški paviljon. Hommage mojstru. Del naslova se navezuje na 100-letnico postavitve slavnega paviljona, prvega ljubljanskega razstavišča. Na razstavi je tako na ogled maketa paviljona in njegova zgodba, ki jo pripovedujejo načrti Maksa Fabianija, pa tudi pisma, fotografije in makete Franca Hočevarja iz leta 1993.

Zgodba Jakopičevega paviljona
Paviljon je bil uresničitev Jakopičevih prizadevanj po stalnem stiku umetnikov z javnostjo. Zamisel mu je uspelo uresničiti leta 1909 s stavbo po Fabianijevih načrtih. V razstavišču, ki je stalo ob začetku Tivolija ob Jakopičevem sprehajališču, si je Fabijani zamislil tako razstavne prostore kot prostore za Jakopičevo šolo, v kateri je poučeval do začetka prve svetovne vojne. Jakopičev paviljon je bil vse do druge svetovne vojne osrednje razstavišče slovenske likovne umetnosti, njegovo usodo pa je leta 1961 zapečatila prestavitev železniške proge, zaradi katere so paviljon kljub protestom podrli.

Postavitev predstavlja tudi fotografije Frana Vesela, ki ponujajo zanimiv vpogled v razporeditev umetniških del po paviljonu.

Skrb za Jakopičevo zapuščino
A pravzaprav osrednja pozornost razstave v Mestnem muzeju ni namenjena Jakopičevemu umetniškemu paviljonu, ampak slikarjevi družinski zapuščini. Mestni muzej se je s to prvič srečal leta 1986, ko je umetnikova hči Mirjam Ilc Jakopič zaprosila za spomeniško zavarovanje slikarjevega stanovanja na Mirju. Dolga leta je zapuščino urejal Jakopičev zet Jože Ilc, za kar ga je pred svojo smrtjo prosil Jakopič sam, leta 1993 pa je nastopil čas, da del te predstavijo v razstavi Rihard Jakopič To sem jaz, umetnik.

Prav ta bolj osebni vidik raziskuje in predstavlja tudi tokratna razstava, katere avtorica je Dragica Trobec Zadnik. Poleg številnih dokumentov in korespondence z mestnimi in državnimi oblastmi so tu tudi dragoceni dnevniški zapisi impresionista, ki so bili, kot nam je povedala skrbnica, raztreseni po vsem slikarjevem ateljeju, po policah, v žepih njegove halje in še kje.

Pokukajmo v slikarjev atelje
Del razstave predstavlja tudi rekonstrukcija slikarjevega ateljeja, pri čemer so si pomagali s fotografijami Anteja Korniča iz leta 1937. Vzdušje Jakopičevega delovnega okolja med drugim pričarajo omara, palete, slike, slikarsko stojalo, fotografski kameri in slikarske mape. "Po kosilu pa v delavnico. Tam je moje svetišče, skrivališče, moj magacin in moja ječa. Tu sem varen pred meceni, no, vsaj kolikor toliko … Včasih se pretihotapi kak revež, ki prosi pomoči ...," je slikar zapisal v enem svojih dnevniških zapisov.

Jakopič kot galerist
V Mestnem muzeju so na ogled tudi štiri slike, ki jih je s prve umetniške razstave v paviljonu odkupilo pristojno ministrstvo na Dunaju in jih prepustilo Ljubljani za nastajajočo mestno umetniško galerijo. "Rihard Jakopič ni bil samo dober slikar, ampak tudi zelo dober galerist. To njegovo delo pripoveduje o njegovim galerijskem delu. Imel je ves aparat, kot ga poznamo še danes - od vabil, do prijavne listine, do razstavljalnih pogojev, do blagajniške knjige," pojasnjuje Trobec Zadnikova.

Priprave na obsežno retrospektivo
Kot je še povedala skrbnica in muzejska svetovalka, prinaša razstava pomembno sporočilo za slovensko strokovno in širšo javnost. Z njo želijo v muzeju poudariti pomen ohranitve osebnih zapuščin pomembnih slovenskih osebnosti in spodbuditi pripravo velike retrospektivne razstave Riharda Jakopiča v okviru slovenskega nacionalnega raziskovalnega projekta, predvidoma do leta 2014, ko se bomo spomnili 145-letnice umetnikovega rojstva.