V Mestnem gledališču ljubljanskem so se v koprodukciji z Gledališčem Koper že pred desetimi meseci lotili priprav na muzikal, ki bo nocoj ob 20.00 premierno prikazan na Velikem odru MGL-ja. Pravzaprav se je vse skupaj začelo že veliko prej, ko je režiserju Jaki Ivancu, direktorica in umetniška vodja gledališča Barbara Hieng Samobor za uprizoritev predlagala Shakespearjevo komedijo Mnogo hrupa za nič. Iz tega se rodila ideja o muzikalu, ki pa, kot je povedal režiser za MMC, ni adaptacija te komedije, "ampak je avtorsko delo Gašperja Tiča, ki je napisal libreto, navdihnjen s Shakespearjevo komedijo Mnogo hrupa za nič, Davor Herceg pa je napisal glasbo".

Po licenčnih muzikalih iz tujine na slovenske odre prihaja popolnoma slovenska različica tega žanra, ki med humorjem odpira mnogo aktualnih tem in vprašanj. Kot pravi Tanja Ribič, ki igra 'oštirko' Mašo, "muzikal kot žanr omogoča, da na zabaven, neboleč način opozoriš na napake, morda se nekdo začne zavedati lastnih napak ali pa se začnemo zavedati nepravilnih smeri, ki nam jih ponuja družba. Mogoče je to še bolj zvit način za prerojenje in katarzo." Ob tem pa igralka dodaja, da ima Trač ali mnogo hrupa za nič vse prvine vrhunskega muzikala.

Režiser, avtor in skladatelj na enem mestu
V našem prostoru je tudi precej nenavadno, da je avtor dramskega besedila oziroma libreta navzoč pri samem nastajanju predstave, vendar pa so Jaka Ivanc, Gašper Tič in Davor Hereceg že velikokrat sodelovali, tako da se med seboj ujemajo ne samo kot prijatelji, temveč tudi v gledališkem smislu. "V desetih mesecih smo naredili muzikal od repa do glave, z vso pripadajočo glasbo, ki je igrana v živo (šest glasbenikov je na odru), kar pomeni, da je imel Davor Herceg ogromno dela. Ko gledamo vse te segmente, sestavljene v celoto, se zdi vse skupaj zelo preprosto, vendar pa je v nastajanje muzikala vloženega ogromno dela," je o nastajanju muzikala povedal Jaka Ivanc.

Režiser je tudi poudaril, da gre resnično za pravi muzikal z libretom in 23 songi, in ne za predstavo s songi, kar se velikokrat prodaja pod oznako muzikal. Herceg pa je svojo glasbo opisal kot "lahkotno, srečno glasbo" v maniri svinga in džeza, zasluge za zven nastopajočih pa je pripisal korepetitorju Jožetu Šaleju.

Večna vez ljubezni in obrekovanja
Gašper Tič, ki je besedilo pisal med počitnicami z igralci pred očmi, je iz izvirnika ohranil večino imen in enega izmed zapletov, dodal pa je lastno poezijo, ki je, kot je povedal, vsaj v tistih bolj "grenkih delih, baladnih delih iz poezije, ki sem jo že dolgo pisal za lastno sprostitev in je nisem želel objavljati. Zgodbo je Tič osredinil na dve večno aktualni in med seboj povezani temi: ljubezen in obrekovanje. Čeprav zadnje samo po sebi ni nekaj slabega, je skozi človeško zgodovino pridobilo izjemno negativen prizvok ter postalo aktualno sodobno orodje, ki ima lahko tudi usodne posledice.

Kot pravi avtor, je v predstavi dejansko izpostavljen "rumeni tisk, vendar tudi škoda, ki jo delajo resni mediji, ni nič manjša, ampak še bolj usodna. Pri rumenem tisku vsaj približno vemo, kaj je res, kaj pa v ozadju na primer Trumpove politike, pa še dolgo ne bomo vedeli, posledice pa so hujše in jih tudi neprestano čutimo. In dodaja, da je rumeni tisk razumljen kot prispodoba vsega, kar počnemo ljudje drug z drugim; vtikanje v zasebnost drugega, manipulacija z življenji drugih.

Tanja Ribič v Tračistanu
Tič je pri pisanju opustil trojno enotnost kraja, časa in dogajanja, kar mu je odprlo širši prostor ustvarjanja in mu omogočilo konstrukcijo univerzalnega mesteca Tračistana, kjer je družbena ureditev demotračija, uradni jezik pa rimščina, ker se pač vse rima. Sicer pa se mu ustvarjati besedilo za igralske kolege ni zdela lahka naloga, tudi zato je, kot se je pošalil Tič, napisal več glavnih vlog. "Izkoristil sem možnost, da pišem za že znano igralsko zasedbo, pri čemer sem se osredotočil na osebne lastnosti igralca, ampak na tiste, za katere vem, da jih lahko predstavlja, pri nekaterih stvareh pa na tiste adute, za katere vem, da jih imajo samo določeni igralci. Določene vloge so nastale tako, da sem si kot igralec predstavljal, kaj bi določen kolega ali kolegica rada igrala, pa morda nima toliko možnosti tega pokazati. Pri Tanji Ribič gre za splet obojega, ker se mi zdi, da smo jo že malo pogrešali v takih vlogah in da ima izjemne sposobnosti za muzikal, tako pevske kot igralske, krati pa sem vedel, da ji tudi osebno kot igralki to manjka. Uroš Smolej pa je maestro muzikala."

Tanja Ribič se v muzikal vrača po nekajletnem premoru in pravi, da je prav ta žanr zanjo najbolj organski in da je vse, kar počne, že od nekdaj povezano z glasbo, plesom in igro. "Tudi če ne delam vsega tega naenkrat, se s tem nekako ukvarjam, tako da se mi je zdelo, kot da je vse to v neki kontinuiteti, ne kot da že toliko časa nisem delala muzikala."

V predstavi poleg že omenjenih dveh igrajo Gregor Čušin, Iva Krajnc Bagola, Tina Potočnik Vrhovnik, Mojca Funkl, Milan Štefe, Jaka Lah, Rok Matek, Filip Samobor, Matic Lukšič, Tomo Tomšič/Gaber K. Trseglav, Rok Kravanja/Rok Prašnikar. Za koreografijo je poskrbel Miha Krušič, za dramaturgijo Ira Ratej (in njena asistentka Anja Krušnik Cirnski), za kostume Leo Kulaš (in asistentka Lara Kulaš), za scenografijo Greta Godnič, za jezik pa Maja Cerar.

"Smeh in solze so življenje"
Ena izmed prvin dobre komedije je tudi melanholija, o kateri Gašper Tič pravi, da mu je blizu že značajsko, ker ga komedija, ki je samo smeh, ni nikdar zanimala. "Vedno me je zanimalo, kako se lahko pri komediji skozi distanco poigraš z nekimi stvarmi, ki so v bistvu zelo osebne, zelo boleče in seveda ne gre brez kontrapunkta, da je v smešnem nekaj tragičnega in obratno, v tragičnem nekaj smešnega. Smeh se mi zdi, bolj kot samo zabava, orodje za sproščanje gledalca, ki ga na ta način lahko bolj odpreš za globlje sporočilo, ki bi ga sicer brez smeha bolelo."