Arheologi so preučili okrog 180 ostankov nekdanjih domov v mestu Uxbenká in še 93 domov v bližnjem, prav tako predkolumbijskem mestu Ix Kuku’il: oba kraja sta bila v največjem razcvetu ravno v t. i. klasični majevski dobi, ki je trajala med letoma 250 in 900 po Kr. V tem obdobju so Maji gradili svoje sijajne piramide, uporabljali hieroglifno pisavo, izpopolnili svoj koledarski sistem in matematiko ter ustvarjali skulpture, ki so se ohranile do danes.
Strokovnjaki so iz ogromnih razlik v velikosti domov, pa tudi v njihovi razporeditvi in urejenosti, razbrali, da majevska civilizacija še zdaleč ni bila egalitarna družba. "Neenakost premoženja opazimo po celotni pokrajini; v četrteh, ki so bile daleč od mestnega jedra, so bile manjše hiše razporejene okrog večjih," je pojasnila arheologija Amy Thompson, glavna avtorica študije, ki je izšla v znanstveni reviji Plos One.
Nove ugotovitve bodo zgodovinarjem pomagale razumeti fenomen neenakomerno razporejenega premoženja v različnih civilizacijah od pradavnine pa do danes; a prav Maji so bili v tem pogledu najizraziteje razdeljena družba.
Soavtor študije, antropolog Keith Prufer, je pojasnil, da raziskujejo, kako se neenakost v starodavnih mestih formira, manifestira in utrjuje. "Neenakost bogastva je lastnost vseh starodavnih civilizacij in je povezana z razvojem produkcije hrane. Zaradi agrikulturnega presežka so lahko določeni posamezniki nadzirali nesorazmeren delež virov in tako od drugih – s prepričevanjem ali prisilo – terjali delo in dobrine, kar je povečalo neenakost." Bolj je bil določen sistem despotski, večja neenakost med ljudmi se je vzpostavila.
"V despotski ureditvi vladar ni odvisen od podpore lokalnega prebivalstva, zato ga seveda manj zanimata dobrobit ljudi in učinkovitost njihove produkcije," ugotavlja antropolog Gary Feinman.
Raziskovalci so svoje ugotovitve primerjali z izsledki analiz drugih domov iz tistega časa v Mezoameriki. Izakazalo se je, da je v avtokratskih režimih klasične majevske dobe, kjer so vladali močni tirani, neenakost v premoženju večja kot v drugih jezikovnih in kulturnih območjih Mezoamerike. V pokrajini Oaxaca v današnji Mehiki, kjer je bila oblast bolj kolektivne narave, so si domovi podobnejši med seboj, kar se tiče premoženja. "Še celo v največjem mezoameriškem mestu, Teotihuacanu v osrednji Mehiki, je bila stopnja neenakosti, ki jo razberemo iz velikosti domov, manjša kot na klasičnih majevskih najdiščih."
Mesto Uxbenká je štelo nekje od tri tisoč in pet tisoč prebivalcev, Ix Kuku’il pa je bil manjši; tam je živelo okrog 1800 ljudi. (V obeh se je ohranilo več templjev in drugih monumentalnih zgradb.) Za primerjavo: v največjih majevskih središčih, kakršno je bilo Tikal v današnji Gvatemali, je bilo več deset tisoč ljudi. A v Teotihuacanu je na neki točki živelo 200 tisoč prebivalcev.
Hiše, v katerih so živeli navadni smrtniki, so bile zgrajene iz lesa in se zato seveda niso ohranile. Arheologi si morajo pomagati samo z njihovimi temelji iz kamna, mavca in zbite zemlje. Majhna bivališča so merila okrog štiri krat šest metrov, večja pa 12 krat 20 metrov. Večje hiše so imele bolj dodelano arhitekturo, v njih pa so našli tudi luksuzne materiale in predmete, kot so žad, morske školjke, vulkanska kamnima obsidian in nakit.
V majevski družbi so bili poleg kraljeve družine in plemičev predvsem kmetovalci in delavci, obstajale pa so tudi skupine obrtnikov in trgovcev. "Domnevamo, da so bile v Uxbenki in Ix Kuku’ilu prisotne vse plasti prebivalstva. Obstajajo dokazi, da so kralji in plemiči živeli v velikih hišah na obrobju središča, okrog njih pa so se nagnetli kmetovalci."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje