Velik del bolj ali manj mogočih zgodb, ki danes krožijo o Majih, bi lahko prej uvrstili na področje znanstvene fantastike kot v zgodovinopisje. Dr. Šprajc, predstojnik Inštituta za antropološke in prostorske študije na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU v Ljubljani, pravi, da je njegova dolžnost tudi ločiti zrna resnice od plev izmišljotin.
V ta namen je o majevski kulturi, katere začetki segajo v drugo tisočletje pr. n. št., organiziral cikel predavanj v Palaciju Ljubljanskega gradu. Prvo predavanje o vzponu in propadu civilizacije Majev je bilo 11. januarja, sledita pa še predavanji o astronomiji in arhitekturi v predšpanski Mezoameriki (25. januar) ter o arheoloških odkritjih v deželi Majev, ki bo prvega februarja.
Šprajca smo povprašali o njegovih izkušnjah ob brskanju za majevskimi ostanki po mehiški džungli, o vzrokih za nastanek in zaton te starodavne ameriške civilizacije in o tem, kaj so Maji res zapisali o 21. decembru 2012, datumu, za katerega so nekateri ljudje prepričani, da označuje konec sveta.

Pravzaprav je nekako presenetljivo, da imamo v Sloveniji strokovnjaka za majevsko kulturo. Verjetno nekoga iz Evrope, ki se odloči za tak študij, čaka precej zahtevna pot. Kako ste jo začeli vi?
Začelo se je s podiplomskim študijem, ko sem dobil štipendijo za izmenjavo študentov med takratno Jugoslavijo in Mehiko.

Ste šli tja že z Maji v mislih?
Bolj me je zanimala Mehika in Mezoamerika na splošno. Moram reči, da nisem imel kakšne posebej izdelane ideje, predvsem zato, ker je bila štipendija samo za eno leto. Težko si je bilo predstavljati, kaj lahko v tem času človek naredi. Šele tam sem videl, da lahko vpišem magisterij in da mi tako podaljšajo štipendijo. Zato sem se odločil za ta korak.

Je bil takrat tam poleg vas še kakšen študent iz Slovenije?
Iz Slovenije ne, sicer pa je študentov iz vsega sveta veliko. Amerika, posebej Latinska, je vedno privlačna. Ni redkost, da pride tja študirat kdo iz Evrope, veliko strokovnjakov za arheologijo Majev ali Aztekov s svetovnim ugledom je prav iz evropskih držav.

Ste že v času študija v Mehiki dobili dostop do arheoloških najdišč ali je bilo treba najprej stvari temeljito obdelati teoretično, preden je prišlo v poštev praktično delo?
Tudi med študijem sem hodil na teren, ker je bilo treba za magisterij opraviti tudi terensko delo. Ker sem bil uradno vpisan na podiplomski študij, ni bilo težav s pridobitvijo dovoljenj za to. Šlo je predvsem za meritve, specializiral sem se za arheoastronomijo, zato to ni bilo kakšno megalomansko terensko delo. Delal sem na različnih koncih Mezoamerike, Maji so se kot osrednja tema mojega raziskovanja pojavili veliko kasneje.

Maji, ki sebe niso imenovali Maji

Po navadi so zgodnje civilizacije nastale v ugodnih pogojih ob velikih rekah. Majevska kultura je verjetno nastala v veliko manj ugodnih okoliščinah. Kaj je dalo zagon civilizaciji sredi tropske džungle?
Zanimivo vprašanje, ki je verjetno povezano s fascinacijo, ki obdaja Maje že od 19. stoletja, ko so postali svetovno znani. Zakaj se civilizacija razvije v okolju, ki je na prvi pogled – in tudi dejansko - dokaj neprijazno? Če primerjamo, gre pri vseh zgodnjih civilizacijah za okolja, kjer narava ni posebej radodarna.

In so se morali zato ljudje toliko bolj znajti?
Točno tako. To so okolja, ki zaradi rodovitnosti omogočajo razvoj poljedelstva, s tem pa tudi rast prebivalstva – Nilova dolina, dolina Inda, Rumena reka na Kitajskem, tudi tropski gozd. Vendar zaradi naravnih omejitev preproste poljedelske tehnike dopuščajo naraščanje prebivalstva le do neke mere. Ko je kritična meja dosežena, kolonizacija novih ozemelj pa ni več mogoča, sta na voljo samo dva izhoda. Eden je propad ali destruktivni ukrepi, kot so denimo pobijanje starcev ali otrok. Drugi je intenziviranje gospodarstva, prestrukturiranje strategij preživljanja. To pa vodi v družbeno razslojevanje in nastanek države. Za kakršno koli intenzivno poljedelstvo, v majevskih nižavjih je šlo za izsuševalne projekte, je potrebna neka centralna koordinacija, to pa je mogoče le v državni organizaciji. Narava in družbeni razvoj sta ljudi prisilila, da so se bolje organizirali.

O Majih ne moremo razmišljati v sodobnem smislu kot o nekakšnem enotnem narodu – kdo so pravzaprav bili ljudje, ki jim pravimo Maji, kaj jih je povezovalo?
S tem imenom označujemo skupino različnih ljudstev, ki pa so ustvarila sorazmerno enotno kulturo na današnjem jugovzhodu Mehike in v severnem delu Srednje Amerike. To skupno ime temelji na izvirnem imenu Maya, ki pa se je nanašalo le na prebivalce severnega dela polotoka Jukatan.

Torej tudi vsi pripadniki ljudstva, ki mu zdaj rečemo Maji, sebe niso imenovali tako?
Nikakor ne. Španci so na severu Jukatana slišali, da so prebivalci svoj jezik označili za “govorico maya” – tako ga imenujejo še danes, a samo na tem področju. V 19. stoletju, ko se je razcvetelo zanimanje za majevsko kulturo in so izšle knjige prvih popotnikov, pa so raziskovalci ugotovili, da so podobni materialni ostanki posejani na veliko širšem ozemlju. Šele takrat se je začelo uporabljati ime Maji kot skupno ime za nosilce te nekdanje kulture. Med njihove skupne kulturne značilnosti spada tudi jezikovna. Govorili so podobne jezike, ki spadajo v majevsko jezikovno družino. Še danes jih govorijo okoli 25. Sicer pa niso bili povezani v eni sami državi in tudi niso čutili pripadnosti eni sami skupini.

Majevski hieroglifi kot politična propaganda

Verjetno je v razvoju njihove civilizacijo ključno, da so Maji razvili svojo hieroglifsko pisavo. Kdaj so jo znanstveniki razvozlali, je dolgo časa ostala neznanka?
Zelo dolgo. V Egiptu so imeli srečo, da so že v času Napoleona našli znani rosettski kamen, kjer je bil isti napis zapisan v hieroglifih, demotski pisavi in grščini, kar je bila osnova za francoskega jezikoslovca Champolliona, ki je hieroglife razvozlal. Pri Majih ni bilo ničesar tako očitnega kot rosettski kamen. Znameniti škof Diego de Landa, ki je v drugi polovici 16. stoletja deloval na Jukatanu, je sicer spisal zelo pomemben rokopis Relación de las Cosas de Yucatán (Poročilo o zadevah na Jukatanu), a je pred tem seveda dal sežgati vse kodekse. Gre za pomembno etnografsko delo o življenju tedanjih domorodcev , opisal je tudi koledar, nekatera arheološka najdišča in celo to, kar je on imenoval “abeceda”. Latinski abecedi je kar pripisal majevske hieroglife. Šele sredi 19. stoletja je bil de Landov rokopis najden v španskih arhivih, kar je tudi eden od vzrokov za pozno identifikacijo majevske pisave. Takrat so se zanjo začeli zanimati raziskovalci. Najprej je nemški bibliotekar Ernst Förstemann na osnovi tega prvič razvozlal neko Venerino tabelo in podal osnove delovanja majevskega koledarja. To je bil samo začetek dešifriranja, a zgolj koledarja. Potem so morala za napredek ponovno preteči desetletja. Že zgodaj pa so spoznali de Landovo zmoto. Ta pisava ne more biti alfabetska, ki ima lahko 20 ali 30 znakov za glasove, ne pa 1000 ali 1500, kolikor so jih že identificirali v majevski pisavi.

Majevska pisava je torej bolj zlogovna?
Zlogovno-ideografska. A to je postalo jasno šele sredi 20. stoletja, ko je prvi preboj naredil ruski jezikoslovec Jurij Knorozov, ki je prvi spoznal, da gre za zlogovno pisavo, do tega spoznanja pa je prišel prav na osnovi pravilne interpretacije de Landove “abecede”.

Ste se majevske pisave učili med študijem?
Nekaj sem se učil sproti. Sam nisem specialist za pisavo, s tem se ukvarjajo epigrafiki, saj to zahteva celega človeka. Potrebno je vsaj pasivno poznavanje različnih majevskih jezikov. Poznam nekatere glife za besede in zloge, ne morem pa besedil kar brati.

O čem so pisali Maji? Gre zgolj za velike dogodke, kot so vojne ali verske in politične prelomnice, ali so zapisovali tudi stvari, ki dajejo vpogled v vsakdanje življenje običajnih ljudi?
O vsakdanjem življenju niso Maji pisali ničesar. Največ monumentalnih zapisov je na kamnu in tam so opisane strogo dinastične stvari, kot so ustoličenja, obredi, vojne, poroke, zavezništva in podobno. A kot je omenila neka ameriška raziskovalka: majevskih hieroglifov ne moremo brati kot Washington Post. To ni objektivna informacija, gre za tendeciozne podatke, ki jih je oblikoval vladajoči sloj. Tako kot danes politična propaganda. Nobene politične propagande ne moremo vzeti za suho resnico.
Drugačni so arheološki ostanki, smetišča, stratigrafija – smeti ni nihče odlagal tja, da bi nekoga prevaral ali o čem prepričal. Če imamo primerno metodologijo, so arheološki ostanki najbolj objektiven vir za spoznavanje najbolj splošnega dogajanja v družbi. Če ni pisave, sicer ne bomo dobili posameznih imen, na bistvena vprašanja o dolgotrajnih procesih zgodovine – kako so se stvari razvijale, povezave med teritoriji, razslojenost družbe – pa lahko odgovori prav arheologija.

Venera zjutraj prinaša zlo, zvečer rodovitnost

Študirali ste tudi arheoastronomijo in raziskovali pomen planeta Venere v srednjeameriškem pogledu na svet. Je imela Venera v majevski kulturi posebno mesto, kaj je predstavljala?
Z Venero sem se po nekem spletu naključij začel ukvarjati že med magisterijem. To je bila moja prva velika tema. Venera je bila pomembna ne samo pri Majih, temveč povsod po Mezoameriki. Kot tretje najsvetlejše nebesno telo Venera že sama po sebi zbuja pozornost.

Zato so ji v različnih kulturah pripisovali različne pomene …
Imela je različne pomene, morda še bolj presenetljivo pa je, da najdemo tudi podobnosti. Ena od stvari, ki sem se ji najbolj posvetil in prej dejansko ni bila toliko znana, je raznolikost dojemanja Venere. Vedno so jo kot danico, jutranjo zvezdo, povezovali z negativnimi vidiki – že španski kolonialni viri so pisali, da danica ob ponovni pojavitvi po obdobju nevidnosti strelja puščice, prinaša zlo in podobno. Ta negativni vidik je bil veliko bolj znan, manj pa to, da je bila Venera kot večernica povezana tudi z rodovitnostjo. Ugotovil sem, da je bil ta večerni vidik Venere v povezavi z dežjem in rodovitnostjo v Mezoameriki celo bolj pomemben. Podobno je bilo v Babilonu z boginjo Ištar, pa tudi sumerska in asirska boginja rodovitnosti sta bili povezani z Venero, očitno bolj z njenim večernim vidikom.

Po poteh “čigumarjev” in drvarjev

Tudi sami ste vodili arheološke terenske preglede v Mehiki, kar je v tropskem gozdu verjetno zahteven podvig. Kakšna je taka odprava, koliko traja, koliko ljudi je v njej?
Sam “teren” traja od dveh do treh mesecev, odvisno od financ in letnega časa. A v glavnem od financ. (smeh) Lahko bi začeli februarja, ko se zemlja že dovolj izsuši, in delali do junija, a za to nikoli ni dovolj denarja. Tako začnemo marca ali kasneje in končamo maja ali junija, ko se začne deževna doba. Število ljudi v ekipi je odvisno od posameznega terenskega pregleda. Te raziskave smo začeli že leta 1996, ko sem bil še zaposlen na mehiškem Nacionalnem inštitutu za antropologijo in zgodovino. Takrat smo začeli delati na redko poseljenem območju z borno infrastrukturo, ki pa je bilo kljub vsemu precej dostopno. V tistih časih sva na terenske preglede hodila dva, jaz in kolega geometer. Kasneje je prišel še kdo, ki je pomagal pri načrtih in kartiranju. Za drugo fizično delo – nošenje tovora, sekanje in odpiranje poti – pa so skrbeli domačini.
Zadnja leta pa delamo v biosferi, naravnem zaščitenem parku, kjer je prepovedano naseljevanje in vsakršno izkoriščanje naravnih bogastev. Vse poti, ki so jih včasih uporabljali drvarji in izkoriščevalci smole, so se zarasle. Zato moramo “odpirati” poti in potrebujemo vozila ter večjo ekipo, da se lahko pri delu izmenjujemo. Tako je na taki odpravi štiri ali pet strokovnjakov in pet drugih delavcev.

Pa se z vozili da prebijati čez tropski gozd ali so naše predstave o “neprehodni notranjosti” pretirane?
Tu ne gre za kraje, kamor človeška noga še nikoli ni stopila. Vsi ti tereni so bili poseljeni najprej v majevskih časih, po njihovem propadu pa so konec 19. stoletja tja začeli prodirati nabiralci smole (chicle) za izdelavo žvečilnih gumijev. Kasneje so prišli še drvarji in izkoriščali les, tako da so bile poti “izpraskane” tudi z buldožerji za drvarske kamione.

So ti drvarji in “čigumarji” kdaj naleteli na arheološke ostanke?
Podatke o ozemlju v mehiški zvezni državi Campeche, ki ga raziskujemo mi, smo dobili iz tridesetih let prejšnjega stoletja, ko so Američani tja poslali prve ekspedicije. A te ekspedicije so opisale samo nekatera od največjih najdišč, saj so bile njihove prioritete stoječa arhitektura in spomeniki z napisi. Njih pa so do najdišč pripeljali “chicleros”, nabiralci smole za čigumije, saj so prav oni poznali lokacije ruševin. Eden od ameriških botanikov, Cyrus L. Lundell, ki je delal za eno od “chicle” podjetij, je odkril Calakmul, največje najdišče na našem koncu.

Na novoodkritih najdiščih ste razkrili marsikatere prej neznane podrobnosti o zgodovini majevskih držav. Katere bi lahko izpostavili kot najpomembnejše?
Veliko je najdišč, ki dajejo zadovoljstvo, posebne občutke. Tista najmanjša najdišča so rutina. Ostankov preprostih hiš je ogromno in vsi so podobni, to ni nobeno posebno odkritje. Ko nanje naletimo, jih seveda zabeležimo, načrtno registriranje vseh stavbnih ostankov pa bi bilo v fazi površinskih pregledov večjega ozemlja nesmiselno, ker bi v primerjavi z vloženim delom in stroški zanj dalo malo novih podatkov. Tak namen je smiseln šele v drugi fazi, ko se nekdo loti sistematičnega preučevanja posameznega najdišča, da dobi celotno sliko. Naš osnovni namen je pregled večjih najdišč, ki dajejo že s površinskim pregledom pomembne nove informacije, denimo o značilnostih in razporeditvi stavb. Takšna najdišča kartiramo, saj že sam urbani načrt pove marsikaj. Da nam osnovo za primerjavo s sosednjimi najdišči, vidimo, od kod so prišli vplivi. O morebitnih povezavah in kronologiji najdišč nam marsikaj pove keramika, ki jo najdemo na površini, spomeniki z napisi pa nam dajo direktne informacije: datume, imena vladarjev in podobno. Pomembnejša najdišča z monumentalnimi stavbami so tista, ki dajo največje zadovoljstvo.

Živimo v svetu, ko se zdi, da smo ljudje podrobno pogledali v že skoraj vse kotičke Zemlje. Se vam zdi mogoče, da se v tropskem gozdu še skrivajo kakšni večji centri majevske civilizacije?
Seveda. Prav v tem času stereoskopsko pregledujem letalske fotografije in načrtujem za naprej. Nekaj novih najdišč sem na fotografijah že našel in so zagotovo tam.

Naropani krožniki za 30 tisoč dolarjev

Se zdajšnji prebivalci teh področij počutijo kot potomci Majev?
Predvsem tam, kjer še danes govorijo jezik, ki mu sami pravijo maya, se počutijo kot neposredni dediči Majev.

Velja maya za jezik ruralnega prebivalstva ali nižjega sloja?
Tudi, a se že poučuje v šolah in obstajajo težnje po oživljanju jezika. Ljudje vedo, da so to ruševine zgradb njihovih prednikov. Nekateri mislijo, da tam straši, do tega imajo spoštovanje, opravljajo tudi različne obrede. Kar pa ne preprečuje plenjenja …

Ropanje zgodovinskih najdišč je menda pereč problem. Kaj roparji iščejo in kje se naropani predmeti običajno znajdejo?
Pristanejo večinoma v zasebnih zbirkah, v tujini, v ZDA. Kakšen predmet se sicer pojavi na dražbah in ga odkupi kakšna večja muzejska inštitucija. A takrat ima veliko manjši pomen, ker ne poznamo konteksta, pogosto niti najdišča. Roparji kradejo vse, kar je originalnega in je kolikor toliko celo: najdragocenejši so predmeti iz žada, maske in kakšni kipci. Zaželena je tudi figuralno poslikana keramika. En sam tak krožnik je na dražbi vreden tudi 20 do 30 tisoč dolarjev. Prepričan sem, da nam v nekaterih primerih domačini niso želeli pokazati najdišč, ker so v nas začutili konkurenco ali pa so se zbali, da bomo koga prijavili.

O propadu oziroma zatonu majevske civilizacije ni ravno enotne teorije. Kako se je zgodba Majev pravzaprav končala?
Zgodba Majev se je delno končala že pred Španci, čeprav je majevska kultura na severu polotoka in v višavjih na jugu živela nepretrgoma do prihoda Špancev. Šele španska osvojitev je prekinila tok kulture Majev. Res pa je majevska kultura tam, kjer je sicer dosegla največji razcvet, propadla že ob koncu prvega tisočletja zaradi notranjih vzrokov. Ne vemo natančno, kakšno je bilo zaporedje, kaj je propad sprožilo. Vemo pa, kakšna je bila kombinacija faktorjev, ki so povzročili propad: prenaseljenost, suše in vojne. Ker je bilo vedno manj hrane in dobrin, so vojne postajale vedno bolj uničujoče. Oblasti so očitno k reševanju težav pristopile nekonstruktivno. Namesto, da bi spremenili gospodarstvo in manj zahtevali zase, so pripadniki vladajočega sloja raje ropali drugod. Če je ena od državic propadla, bodisi zaradi vojne bodisi zaradi notranjih uporov, ko so tudi ljudje enkrat “znoreli”, je imelo to zaradi pretrganih trgovskih vezi širše posledice. Sistem se je sesul, s tem pa je bilo vsega konec, egalitarna družba takrat v takšnem številu ni mogla preživeti. Od 8. do 10. stoletja so bila praktično vsa nekdaj cvetoča mesta zapuščena in prerastla jih je džungla. Ko so Španci v začetku 17. stoletja začeli prodirati v te kraje, so bile tam samo še redke in majhne vasi z malo prebivalci, nobenih sledov nekdanjega blišča. Preostali prebivalci so pomrli ali emigrirali na sever in jug, kjer so se znali prilagoditi novim razmeram. Na severu so se prilagodili, v osrednjih nižavjih pa tega očitno niso bili sposobni in so bili zato odstranjeni s prizorišča zgodovine.

Dan po “apokalipsi 2012” bo zgolj običajni 13.0.0.0.1.

Sliši se kot razumna in zgodovinsko podprta razlaga propada Majev, brez hollywoodskih podtonov in teorij zarote, ki so v zadnjih letih ustvarile celo novo mitologijo o Majih in letu 2012, ko naj bi njihov koledar napovedoval konec sveta. Za kaj pri tem datumu pravzaprav res gre?
Če bi bil majevski koledar še v uporabi, bi bil 21. december 2012 v njihovem dvajsetiškem sistemu lep okrogel datum, ki bi se zapisal kot 13.0.0.0.0. Primerljivo s tem, ko smo po našem koledarju praznovali leto 2000. In nič več, vse ostalo so popolne izmišljotine. Ta datum bi se pri Majih nedvomno proslavil, ker so imeli radi okrogle datume. Edina osnova za te teorije je dejstvo, da se začetek majevskega štetja ne zapisuje kot dan 0, ampak kot 13.0.0.0.0., torej kot zaključek nekega drugega obdobja.

So Maji kje zapisali, da se taka obdobja zaključujejo s katastrofami?
Tega niso zapisali nikjer. O tem bi lahko razmišljali v smislu, da je bil po zapisih ob začetku te ere svet ustvarjen. Šlo je za kreacijo, postavili so se trije kamni prvega ognjišča, obstajajo nekakšni skopi namigi, da gre za stvarjenje. O uničenju prejšnje ere pa nikjer ne piše nič. Poleg tega je že nekaj časa jasno, da Maji za zdajšnje obdobje niso predvidevali, da bo trajalo samo 13.0.0.0.0 dni, kar ustreza približno 5125 letom, ampak bo teklo naprej. Po tem datumu bo pač dan 13.0.0.0.1. in tako naprej, ne bo se vse začelo znova. Pišejo tudi o datumih daleč v prihodnosti, ko se bo proslavljalo ustoličenje tega-in-tega vladarja. Torej niso predvidevali konca sveta.

Menda obstaja en sam zapis, ki omenja ta datum. Kaj tam res piše?
Samo en zapis ob koncu zelo dolgega besedila o dejanjih in junaštvih nekega vladarja. O tem datumu piše, da bo takrat obletnica nekega dogodka in da se bo takrat spustil bog Bolon Yokté, potem je nekaj zabrisanega, sledita še dva glifa “zgodilo se bo”, spet nekaj zabrisanega, potem pa je konec. Nemogoče je, da bila tam opisana kakšna huda kataklizma.

Torej zapis, ki ni nič bolj neobičajen od podobnih?
Bog Bolon Yokté je sicer precej enigmatično božanstvo, a se običajno pojavlja ob okroglih datumih. Paradoksalno pa je, da imamo veliko majevskih prerokb ohranjenih iz kolonialnega časa, iz 17. in 18. stoletja, ko so nastali famozni rokopisi Chilam Balam.

Imajo te kaj apokaliptičnega naboja, ki ga zagreto iščejo privrženci teorij o koncu sveta?
Gre za religiozne knjige, zapisane v majevskem jeziku, a v latinici. V njih je ogromno prerokb, ki so vezane na katune, približno dvajsetletna obdobja. Tam je seveda tudi prerokba za katun, ki se konča 21. decembra 2012. Res je, da ta napoved ni posebej ugodna. A takih napovedi je med preostalimi katuni veliko, le redke so ugodne. Poleg tega se napovedi ponovijo vsakih 256 let, ki spet predstavljajo neki ciklus. Torej to spet ni nič edinstvenega in napoved tudi ni vezana na določen datum, temveč na celotno dvajsetletno obdobje. Vse drugo je špekulacija. Ali kot je rekel moj španski kolega, ki deli arheoastronomsko delo v različne faze: prva je resno delo, druga resna špekulacija, tretja simpatična špekulacija, četrta divja špekulacija in zadnja “making money”, ustvarjanje dobička. (smeh)

Zanimanje za Maje pa se je ravno zaradi te “sumljive” zgodbe z letnico 2012 v zadnjih letih zelo povečalo. Se vam to zdi kot znanstveniku, strokovnjaku za Maje, dobro ali slabo, ker gre pač za napačne razloge?
Nikoli ne razmišljam na tak način. Zdi se mi butasto, če ljudje to verjamejo, in mislim, da je naša dolžnost, da povemo, kaj je res. Nekateri ljudje so tako naivni, da celo plačujejo za razne delavnice za duhovno preobrazbo. Nekdo je očitno ugotovil, da utegne biti bolj donosno, če reče, da ne gre za konec sveta, ampak za možnost duhovne prenove, ki naj bi jo napovedali Maji. Seveda niso Maji tega nikjer napovedali. A ljudje to verjamejo. Če plačujejo 170 evrov za dvodnevno delavnico in me vprašajo o tem, imam obvezo, da povem “ne ga srat”. Če že morate nekam dati denar, nam raje sponzorirajte odpravo. (smeh)