Najboljša zasnova kakšne stavbe, ki ni bila nikoli zgrajena – pa bi morala biti –, je Plečnikova arhitekturna zasnova parlamenta. Kot sem pisal že v enem svojih prejšnjih člankov, bi ta lahko postal arhitekturna ikona Slovenije – njen Eifflov stolp, Brandenburška vrata, Sagrada Familia, skratka nekaj, kar naši državi zdaj manjka in zaradi česar Slovenija na tujce težje naredi globlji vtis.
Najboljši sodobni koncept, ki ni bil nikoli uresničen, je idejna zasnova športnega mesta, ki si ga je Tomaž Schlegl zamislil v industrijski coni na območju nekdanje smodnišnice KIK v Kamniku. Z njim bi 65 hektarov opuščenega, izrabljenega zemljišča spremenil v državno športno središče s prostori za trening, hoteli in restavracijami za turiste in navijače, prizorišči tekem in še čim; to bi lahko bilo srce slovenskega športa.
Po mojem mnenju Schlegl zmaga tudi v kategoriji najboljših projektov, ki so že skoraj končani, pa zaradi birokracije trenutno stojijo ‒ nagrado bi mu podelil za razgledno ploščad na Starem gradu v Kamniku. Ta je najlepše, najbolj domiselno arhitekturno delo na tem območju. Ploščad se razprostira z vrha skalnega grebena, kjer je nekoč stal Stari grad. Usmerjena je točno proti Triglavu, njena dolžina pa je preračunana tako, da imate, če stojite na robu, natanko isti razgled in zorni kot gledanja, kot so ga nekoč imeli stražarji na vrhu srednjeveškega stražnega stolpa, ki se je dvigal 30 metrov visoko nad skalnim grebenom in bil nekoč arhitekturna ikona Kamnika. Po prvotnem načrtu bi ta stolp znova zgradili kot turistično točko, vendar pa se je izkazalo, da bi bilo to predrago, zaradi česar je bil sprejet načrt B in ustvarjena je bila osupljiva razgledna ploščad, primerljiva s tistimi v Avstriji, ki letno privabijo na desettisoče turistov. Zaradi birokratskih zadev ostaja nedokončana (kot sem slišal, pa tudi zaradi proaktivnih poskusov sabotaže nekaterih birokratov, ki jim nista všeč bodisi ploščad bodisi Schlegl in se počutijo pomembne, ko ovirajo objektivno čudovit projekt – to se menda v naši državi ne dogaja tako redko, kar je velika škoda).
Ena od težav z arhitekturo v Sloveniji je, da imamo več sijajnih teoretičnih projektov kot pa tistih, ki so dejansko dokončani. Tako je v mnogih nekdanjih socialističnih državah, kjer je stara navada izbiranja prek komitejev združena z idejo, da je treba dati prednost neki kompromisni rešitvi, ki bo užalila čim manj ljudi, namesto da bi izbrali najboljši načrt. Način izbiranja s takšnimi odbori in mentaliteta, ki se, kot sem slišal od številnih notranjih virov, pojavlja pri njih, pomenita, da so najslabši arhitekturni predlogi izločeni (kar je dobro), vendar pa hkrati izpadejo tudi najbolj drzni, tisti, ki bi se lahko pojavili na mednarodnih naslovnicah, in vse to zaradi latentnega strahu, da bi preveč izstopali in morali javno stati za svojo odločitvijo. Namesto tega je "najvarneje" in tudi najlažje izbrati arhitekturni predlog, ki je zgolj v redu. To je morda tudi ceneje, kar v državi z omejenim državnim proračunom in brez premožnejših posameznikov, ki bi bili pripravljeni seči globoko v žep za pomembnejše zgradbe, ni zanemarljiv dejavnik. V mestu Dallas v Teksasu, domu našega junaka Luke Dončiča, so na primer za večino glavnih poslopij plačali zasebniki, vključno z muzeji, operno hišo in dvorano za simfonični orkester. Posledica vsega skupaj so arhitekturni projekti, ki so daleč od tega, da bi v celoti izpolnili naša pričakovanja.
Poleg tega se daje prednost univerzalnosti "zvezdniških" arhitektov, ki do projekta pristopijo s svojim osebnim umetniškim slogom (očiten primer je Frank Gehry), vendar pa so njihove konstrukcije v resnici spomenik lastnemu geniju in ne delujejo povezane s prostorom, kjer stojijo. Gehryjeva zgradba je Gehryjeva zgradba, ne glede na to, ali stoji v Tokiu ali Los Angelesu. To je v redu in te zgradbe so lahko same po sebi čudovite, vendar pa se mi takšni projekti zdijo manj zanimivi kot tisti, ki upoštevajo avro prostora. Plečnik je to opisal z nemško besedo Stimmung.
Ena od težav z arhitekturo v Sloveniji je, da imamo več sijajnih teoretičnih projektov kot pa tistih, ki so dejansko dokončani. Tako je v mnogih nekdanjih socialističnih državah, kjer je stara navada izbiranja preko komitejev združena z idejo, da je treba dati prednost neki kompromisni rešitvi, ki bo užalila čim manj ljudi, namesto da bi izbrali najboljši načrt.
Misel, ki je name naredila največji vtis, ko sem kot dodiplomski študent obiskoval predavanja profesorja Davida Simona o arhitekturi na kolidžu Colby, je, da pri arhitekturi niso glavna stvar zidovi in pročelja. Predtem sem vedno mislil, da je arhitektura enaka temu, kar vidiš, ko gledaš stavbo od zunaj, ali pa da je to vsaj njen najpomembnejši del.
Niti slučajno.
Pravzaprav sem bil, ko sem preučeval renesančno umetnost in arhitekturo v Firencah, osupel nad tem, koliko znamenitih cerkva, med drugim San Lorenzo ali Santo Spirito (obe je ustvaril eden in edini Brunelleschi), sploh nima fasade. Zgodovinsko gledano je cerkvena arhitektura vključevala arhitekta, ki je zasnoval samo cerkev, ter drugega arhitekta, ki je zasnoval njeno fasado. Zaradi tega nekatere fasade niso bile nikoli dokončane, medtem ko so bile druge šele stoletja kasneje (kot na primer katedrala v Firencah iz 14. stoletja, ki je dobila fasado v sedemdesetih letih 19. stoletja).
Še ena od čudovitih navad profesorja Simona je bila, da se je včasih otožno nasmehnil in dejal: "Ali ni to nekaj najboljšega na svetu?" To je rad rekel predvsem takrat, ko tisto, kar smo gledali, še zdaleč ni bilo videti kot najboljša stvar na svetu, vsaj po mojem mnenju ne, na primer kakšen brutalistični monolit. Sam zase sem si mislil: "Ali je ta malo nor?" Vendar pa je profesor želel ravno to – da nas pripravi do tega, da začnemo razmišljati. Sedeli smo v predavalnici z odprtimi škatlami pic, ki smo jih naročili preko lokalne dostave, gledali diapozitive raznih zgradb in kramljali. Zame je to najboljši mogoči način, kako se naučiti česar koli: v sproščenem okolju, najbolje s pico, ki je ves čas na voljo. Verjetno je to bilo moje prvo pravo predavanje iz arhitekture, ki mi je resnično odprlo oči. Ena od stvari, ki jih je profesor Simon učil, je, da je arhitektura prikazana v najlepši luči takrat, ko je poštena in zvesta prostoru, v katerem je bila ustvarjena, ter času, ko je bila ustvarjena. Posledično seveda ni bil ravno oboževalec pastiša ali česar koli s predpono "neo". Želel je, da stavba ujame Stimmung ne zgolj tega, kje je bila ustvarjena, temveč tudi, kdaj.
Eden tistih, zaradi katerih sem bil zmeden, je Le Corbusier. Vedel sem, da je imel velik vpliv na druge in da bi mi moralo biti njegovo delo všeč, vendar pa sem videl veliko fotografij in njegova estetika me preprosto ni pritegnila. Takrat mi je bila v pomoč profesorjeva razlaga, da gre pri arhitekturi za to, kako se počutimo, ko stojimo v prostoru. Dokler nismo šli do tega prostora in sami stali v njem, ne moremo zares soditi, ali je zgradba uspela ali ne. Ocenjujemo lahko zgolj estetsko vrednost zunanjega videza (in to običajno tudi počnemo, zaradi česar se pri arhitektih, kot je Gehry, ki imajo zelo očitno prepoznavno estetiko, z lahkoto odločimo, ali so nam všeč ali ne, če ne ustrezajo našemu okusu).
V Sloveniji veliko raje vidim arhitekturo s slovenskim ali pa vsaj alpskim pridihom, kot pa da bi tu stale strukture kakšnih slavnih arhitektov, kot sta Zaha Hadid ali Frank Gehry, ki bi prav lahko obstajale kjer koli na tem planetu in bi pač pristale v naši deželi.
Zaradi takšnega hitrega presojanja, ko se odzovemo zgolj na zunanjo fasado, so nam težko všeč brutalistične stavbe in betonski monstrumi. Na takšne primere sem naletel, ko sem učil na univerzi Yale; takšna sta na primer tamkajšnja akademija za umetnost, ki jo je zasnoval Mies van der Rohe, ali Center Yale za britansko umetnost, muzej, kjer sem opravljal pripravništvo in ki ga je zasnoval Louis Kahn. Šele ko sem preživel kar nekaj časa v teh poslopjih, sem spoznal, kako izjemna so.
Center Yale za britansko umetnost je odličen primer stavbe, ki od zunaj ni videti nič posebnega, ko pa vstopite vanjo, še posebno če tam preživite veliko časa, tako kot sem jaz, ki sem dejansko delal v njej, pa se vam razkrije vsa njena čarobnost in genialnost. To je bil eden prvih muzejev na svetu s posebnimi naoknicami, ki v prostor prepuščajo naravno svetlobo, tako da vam ni treba gledati umetniških del pod umetno lučjo. Poleg tega ima domiselno vgrajena drsna vrata in pregrade ter okna, ki zdrsnejo v odprtine v stenah, tako da ne zavzemajo prostora zaradi odpiranja in zapiranja naoknic. Vsaka najmanjša podrobnost je bila domišljena do popolnosti, vse do vgrajenih pisalnih miz, za katerimi smo delali. In nekako je bila stavba, ki je bila zgrajena leta 1977, zasnovana z dolgoročno vizijo, tako da ni potrebovala prenavljanja, da bi se prilagodila moderni računalniški tehnologiji. Zame je to bilo pravo razodetje, vendar pa vsega tega ne bi mogel ceniti, če ne bi nekaj mesecev delal tam.
Po zaslugi predavanj profesorja Simona sem se razvil v nekakšen hibrid med umetnostnim in arhitekturnim zgodovinarjem. Nikoli ne bi mogel biti arhitekt, saj sem tako slab v matematiki, da bi se vse moje stavbe podrle, ker bi pri reševanju enačb pozabil upoštevati kakšno števko. Vendar pa cenim zgradbe in jih ne ocenjujem zgolj po fasadah, kar je glavna lekcija, ki ste jo – upam – izvlekli iz tega eseja. Ne sodite stavbe zgolj po zunanjosti, še preden ste stali v njenem osrednjem prostoru.
Še vedno se strinjam z mnenjem profesorja Simona o tem, kaj določa dobro arhitekturo, in tudi Plečnik je razmišljal podobno. Želim, da se v arhitekturi čuti njena okolica. To ne pomeni, da hočem pastiš; ne rabim ljudskih motivov z določenega območja ali pa kopij zgodovinskih stavb oziroma arhitekturnih elementov. Kar si želim, je utrip okolja, element okolice, ki se kaže skozi arhitekturo. Poseben dar za to je imel Plečnik, arhitekt, o katerem sem napisal svojo doktorsko disertacijo in ki je imel čudovito sposobnost ustvarjanja novih arhitekturnih detajlov, ki so spominjali na zgodovinske ali krajevne, vendar pa niso bili njihova neposredna kopija. To je nekaj, kar je zelo težko doseči in po čemer je Plečnik verjetno najbolj prepoznaven.
Prvi arhitekti v Združenih državah Amerike, od koder prihajam, niso imeli prave arhitekturne izobrazbe. Bili so matematiki, inženirji, nekateri izmed njih samo kmetje. Sem spadajo tudi arhitekti, ki so zaslužni za nekatere najbolj znamenite ameriške zgradbe, kot sta na primer Independence Hall v Filadelfiji in Bela hiša. Pomagali so si z Vitruvijevo razpravo O arhitekturi, edinim pomembnejšim arhitekturnim besedilom, ki se je ohranilo iz antike in ki jim je služilo kot nekakšen priročnik. Iz njega so si izposodili določene elemente, kot so korintski stebri, ter jih dodali stavbam, ki so jih gradili v Ameriki 18. stoletja. To je bilo podobno igri Minecraft: vzel si arhitekturne elemente, kot bi šlo za montažne hiše iz drugih obdobij ali držav, ter jih vstavljal v kar koli si pač gradil.
Jasno je, da so slovenski arhitekti del najboljše evropske arhitekture (in tudi širše, vključno z Japonsko). Spomnim se, kako sem včasih razmišljal, da je v Ljubljani veliko potenciala predvsem na področju urbanega oblikovanja.
To je en način, kako se lotiti stvari, vendar pa je za to, da znate zasnovati nove elemente, ki sicer spominjajo na klasične, niso pa njihova neposredna kopija, potrebna višja raven genialnosti. Sam sem pristaš tega, da se v arhitekturi upošteva ton lokalnega okolja. V Sloveniji veliko raje vidim arhitekturo s slovenskim ali pa vsaj alpskim pridihom, kot pa da bi tu stale strukture kakšnih slavnih arhitektov, kot sta Zaha Hadid ali Frank Gehry, ki bi prav lahko obstajale kjer koli na tem planetu in bi pač pristale v naši deželi.
Ljubša mi je tudi arhitektura, ki odraža čas, v katerem nastane, kar pomeni izogibanje zgodovinskim slogom, ki bi lahko delovali anahronistično. Brez kakšnega obujanja tudorske arhitekture, prosim. Edini protiargument, ki ga imam do tega svojega stališča, je, ko gre za "izgubljena" dela, ki bi lahko bila ustvarjena; pri arhitekturi so to na primer stavbe, ki so bile zasnovane, vendar jih niso nikoli zgradili. Prepozno je, da bi uresničili Schleglovo zamisel športnega mesta (vsaj ne tam, kjer si ga je zamislil), toda če so sprejeli odločitev, da zgradijo Mesarski most čez Ljubljanico do tržnice, bi raje videl, da bi uporabili prvotno Plečnikovo zamisel, kot pa da so se odločili za stekleni most, ki ni nič posebnega.
Uporaba že obstoječih zasnov je lahko nekaj dobrega, če so te zasnove dobre. Všeč mi je na primer videz hiš Lumar, vendar pa pri njih pogrešam slovenskost, ta izmikajoči se stimmung. Morda se to njihovim strankam ne zdi pomembno, saj so te hiše objektivno lepo oblikovane in funkcionalne, vendar pa so narejene po kalupu, ki je namenjen "državljanom sveta". Projekt, na katerem trenutno dela Schlegl, je bolj v skladu z mojim okusom. Pripravlja namreč univerzalen slovenski arhitekturni prototip, za katerega bi sredstva pridobil z množičnim financiranjem, to zasnovo pa bi vsakdo lahko uporabil kot model in si jo obenem prilagodil glede na velikost, kompleksnost in namen, najsi gre za gradnjo v lastni režiji ali pa zgolj iskanje dobre zasnove, ki bi ji sledili vaši izvajalci. Vedno sem si želel, da bi lahko kukal čez ramo kakšnemu dobremu arhitektu med njegovim delom, in ta projekt, ki mu boste lahko kmalu sledili na www.hischa.si, je priložnost za to. Schlegl bo pri tem dokumentiral vse vidike projekta, od koncepta in zasnove do dokončanja prototipa, iz vsega skupaj pa bo na koncu nastala knjiga, ki jo bova skupaj napisala.
Če bolje pomislim, bi v primeru, da bi mi nenadoma podelili naziv ministra za novo arhitekturo, zavoljo nespornega genija slovenske umetnosti naredil izjemo pri svojih pravilih. Želite stimmung? Izvolite. Mislim, da bi bilo za Slovenijo odlično, če bi končno zgradili parlament, kot ga je zasnoval Plečnik. Ljubljana in z njo cela država bi z njim dobila ikonično zgradbo, ki jo potrebuje. Načrti že obstajajo, torej ni nobene potrebe, da bi zapravljali milijone za zvezdniške arhitekte.
Najboljša novejša slovenska stavba je Islamski versko-kulturni center, ki ga je zasnoval Matija Bevk. To, da je najboljša, je tako objektivno in univerzalno sprejeto, da je težko najti kakšnega drugega kandidata, ki bi se ji približal. Svetlost, zračnost, popolna bližnjevzhodna modrina kupole v notranjosti ... Čudovito. Pa vseeno – kateri drugi projekti so še vredni omembe? Veliko jih je, in za ta članek sem jih prebrskal več sto od približno petdesetih arhitektov ali birojev.
Poleg tega sem za mnenje povprašal več arhitektov in teoretikov, ki se spoznajo na sceno, ter jih prosil, da priporočijo svoje najljubše sodobne arhitekte. Končni seznam je kombinacija njihovih in mojih idej. Profesor arhitekture Peter Šenk (tudi avtor knjige Capsules v angleškem jeziku, ki sem jo redigiral), mi je na primer povedal: "Po skoraj dveh desetletjih tudi danes ne moremo mimo zdaj mednarodno prisotnih in uveljavljenih dvojcev, ki so bili zapakirani v razstavo in publikacijo 6IX:PACK na začetku milenija. Če je takrat šlo za predvsem uveljavljajoče se mlade arhitekte, za katere je bil značilen študij v tujini in kljub mladosti sposobnost priti do večjih projektov, so danes Jurij Sadar in Boštjan Vuga (SADAR+VUGA), Matija Bevk in Vasa Perović (Bevk Perović arhitekti), Aljoša Dekleva in Tina Gregorič (Dekleva Gregorič arhitekti) ter Špela Videčnik in Rok Oman (OFIS arhitekti) prisotni v mednarodnem arhitekturnem prostoru tako s svojimi projekti kot tudi kot predavatelji na domačih in tujih izobraževalnih institucijah – ter vplivajo na dojemanje in produkcijo arhitekture novih generacij."
Svoje mnenje o temi tega članka je podal tudi moj najljubši nekdanji profesor David Simon, ki je dejal: "Jasno je, da so slovenski arhitekti del najboljše evropske arhitekture (in tudi širše, vključno z Japonsko). Spomnim se, kako sem včasih razmišljal, da je v Ljubljani veliko potenciala predvsem na področju urbanega oblikovanja."
Arhitekturne rešitve so očitno povezane z nizkimi investicijskimi vsotami, ker je po svoje prednost slovenske mlajše arhitekture, da ni zašla v gigantske projekte, kakršne lahko opažaš na Bližnjem vzhodu. Te ne nastajajo iz etičnih temeljev arhitekture, torej iz človekovih potreb, temveč zato, ker je denar in ker se da (tehnološko je danes pač vse mogoče).
Kategorizacija tega, kaj je zelo dobro, za razliko od tistega, kar je zgolj v redu, je sicer objektivna, pa vendar takrat, ko pridemo do najljubših, prevladajo osebne odločitve. Šenk dodaja: "Osebni pogled na sodobno arhitekturo bi lahko orisal kot iskanje poetičnega znotraj enostavnega, brez odvečne retorike. Kot pri letošnjih nagrajencih Prešernovega sklada Jereb in Budja arhitekti ali pa Pritzkerjevih nagrajencih Lacaton & Vassal, me posebej prevzame moč in zmožnost iskanja in uprostorjanja "prave mere", pa ne kot nostalgičnega zatekanja v preteklost, ampak kot jasno izražene arhitekturne misli, ki izhaja iz prostorske danosti: v zavedanju preteklosti, trdni umeščenosti v trenutno realnost, s kritično, a odprto vero v prihodnost. Takšna arhitektura poetično izraža tisto, zaradi česar je nujno družbeno potrebna, gradi splošno kulturo, jo lahko opredelimo kot celostno lepo in tisto, ki uporabnikom zvišuje kakovost bivanja."
Dr. Peter Krečič, ki je bil moj mentor pri doktorski disertaciji, je ponudil seznam, ki se skoraj v celoti ujema s tistim, ki sem ga ločeno izbral sam. Krečič pravi: "Vsi omenjeni studii in avtorji sodijo med tiste, ki se uvrščajo na mednarodno konkurenčno raven. Njihova dela so sodobna, inventivna, sledijo sodobnim trendom. Tu kaže posebej omeniti rešitve, ki inventivno vključujejo les kot pomemben del celotne zasnove. Stik s Plečnikovo oziroma ljubljansko šolo je ostal zgolj še v svojevrstni predanosti arhitekturi, visoki kakovosti in čutu za dober detajl. Prevladujejo individualne hiše in stanovanjske soseske ter ureditve javnih prostorov. Manjkajo seveda večja javna naročila, kar je velik problem vse poosamosvojitvene slovenske politike. Arhitekturne rešitve so očitno povezane z nizkimi investicijskimi vsotami, ker je po svoje prednost slovenske mlajše arhitekture, da ni zašla v gigantske projekte, kakršne lahko opažaš na Bližnjem vzhodu. Te ne nastajajo iz etičnih temeljev arhitekture, torej iz človekovih potreb, temveč zato, ker je denar in ker se da (tehnološko je danes pač vse mogoče)."
Pri vsakem od sledečih dvajsetih arhitektov ali birojev sem izbral enega od njihovih projektov, za katerega se mi zdi, da najbolj izstopa.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje