Eden največjih pisateljev 20. stoletja Marcel Proust si je očitno za kar tri leta nakopal sitnosti z nadvse neprijetnim gostom, ki je živel pri njem med letoma 1919 in 1921. To so razkrila do pred kratkim neobjavljena pisma med tem velikim francoskim avtorjem in njegovim prijateljem, bankirjem Horaceom Finalyjem., ki so izšla pod naslovom Lettres à Horace Finaly (Pisma Horaceu Finalyju).

S prijateljevo pomočjo se znebiti gosta
Njuno korespondenco je hranila Finalyjeva družina, vsebina pisem pa je prišla v javnost po njihovi prodaji na dražbi, na kateri so zanje iztržili 78.000 evrov. Vsaka drobtinica novih podatkov o avtorju Iskanja izgubljenega časa med njegovimi oboževalci sproži veliko navdušenje. Nič drugače ni bilo, ko je pred dnevi v Franciji izšla nova knjiga korespondence med Proustom in Finalyjem, piše francoska tiskovna agencija AFP.

Horace Finaly je bil sicer Proustov sošolec, ki je pozneje vodil Banko Pariza in Nizozemske, danes znano kot BNP Paribas. Iz pisem je mogoče izvedeti, da je Proust potreboval Finalyjevo pomoč, da je pregnal nadležnega gosta.

Nekdanji natakar v hotelu Ritz Henri Rochat je bil "veliko bolj zapravljiv od Prousta", je za AFP povedal Thierry Laget, ki je uredil pisma za objavo. Rochat je morda služil kot navdih za enega od glavnih ženskih likov v ciklu V iskanju izgubljenega časa, in sicer Albertine, ki obožuje razkošna oblačila in draga darila. "Bil je gizdalin, ki ni imel ponuditi drugega kot navdih, nekaj iger s kartami in nekaj noči za klavirjem," je še povedal Laget o Rochatu.

Prijatelja sta končno našla način, kako se ga bo Proust znebil – Finaly je namreč Rochatu priskrbel delo v banki v Braziliji. Kljub temu je Prousta skrbelo, da si bo nadležnež premislil, zato je pri ladijskem kapitanu pustil nekaj denarja, do katerega je lahko prišel šele, ko so odpluli. O Rochatu ni znanega veliko, umrl naj bi v severovzhodni Braziliji okoli leta 1923. Proust je umrl 18. novembra 1922 v Parizu.

Edina književnikova pot čez Rokavski preliv
Pisma omenjajo tudi kratko potovanje v Anglijo, ki naj bi bilo edino Proustovo potovanje čez Rokavski preliv, čeprav je cenil angleško literaturo, tam pa je imel tudi številne oboževalce. Proust piše, da sta s Finalyjem, ko sta bila še mlada, potovala iz Ostenda v Dover, a sta se takoj vrnila. "Se spomniš, ko sva šla z ladjo do Dovra in se, ne da bi zapustila pristanišče, z naslednjo ladjo vrnila, z le rahlim občutkom morske bolezni. (...) Vseeno je to edino, kar mi dopušča, da svojim angleškim bralcem povem, da sem bil enkrat 'v Angliji', če bi jim kadar koli odpisal na pisma," je zapisal Proust.

Pisma je na dražbi kupila Societe des Hotels Litteraires, ki vodi verigo hotelov, posvečenih slavnim pisateljem. "Teh pisem nikakor nisem pričakoval, ko so mi jih pokazali, sem bil navdušen," je še dejal urednik knjige Thierry Laget.