Strokovnjaki menijo, da je glede na količino pisem, ki jih je Marcel Proust (1871-1922) napisal v tako veliki količini, moral ta francoski književnik svoja sporočila pisati tako rekoč podivjano hitro. Javnosti je znan zgolj delček njegove obširne korespondence, ki je začela nastajati, ko mu je bilo 17 let. Po poročanju tujih medijev je bila včerajšnja dražba njegovih rokopisov uspešna, saj je 80 odstotkov predmetov preseglo najvišje izhodiščne cene.

S šibkim zdravjem obremenjeno življenje
Pariška izpostava dražbene hiše Sotheby's je dala na razpolago za nakup Proustove rokopise, nekateri izmed teh dokumentov ponujajo tudi vpogled v zasebno življenje književnika, ki se kljub letom bolezni ni odrekel pisanju. Proust je namreč bil večino življenja šibkega zdravja, prvi napad astme je doživel, ko mu je bilo devet let. V letu 1903 sta mu v razponu zgolj dveh mesecev umrla oba starša, kar je takrat 34-letnega Prousta pahnilo v globoko depresijo.

Najbolj znan je seveda po svojem monumentalnem delu, slavnem romanu v sedmih delih, naslovljenem Iskanje izgubljenega časa, v katerem zagovarja idejo, da je resnično življenje književnost. Delo, ki je bilo prvič objavljeno v francoskem izvirniku pod naslovom À la recherche du temps perdu, je v celoti izšlo med letoma 1913 in 1927, pri čemer so bile zadnje tri knjige objavljene posthumno.

Avtobiografski romaneskni cikel, v katerem sledimo spominjanju pripovedovalca od otroških let do odraslosti, tvorijo knjige V Swannovem svetu, V senci cvetočih deklet, V svetu Guermantesovih, Sodoma in Gomora, Ujetnica, Albertina je izginila in Spet najdeni čas. Tudi med pisanjem tega monumentalnega dela je bil večino časa priklenjen na posteljo zaradi napadov astme. Tako je v enem izmed svojih pisem potožil, da je "15 let živel leže".

Tudi avtor ocen svojih lastnih stvaritev
Proust, ki je prihajal iz zelo premožne družine, je po zaključku študija prava na Sorboni v letu 1893 nastopil mesto prostovoljnega knjižničarja v najstarejši francoski javni knjižnici Bibliothèque Mazarine. Vendar poznavalci menijo, da je bilo to delo večinoma alibi za njegovo lastno literarno udejanjanje. Mlademu premožnemu pisatelju ni bilo treba skrbeti za denar, privoščil naj bi si plačevanje visokih vsot, ki bi danes dosegale tisoče evrov, za pozitivne ocene svojih knjig. Strokovnjaki so medtem razkrili še, da je celo sam napisal ocene V Swannovem svetu, torej prve knjige iz cikla Iskanje izgubljenega časa. Pri tem naj bi svoj pisateljski slog označil za "skoraj presijajnega za oči".

Tesno prijateljstvo po koncu ljubezenske zveze
Njegova prva velika ljubezen je bil skladatelj Reynaldo Hahn, ki je uglasbil Proustove pesmi Portraits de peintres (slov. Portreti slikarjev). Umetnika sta bila par nekaj let, vendar sta ostala tesno povezana skozi vse življenje. Številna Proustova pisma pričajo o njegovem intimnem odnosu s Hahnom, eno izmed njih je šlo na dražbo Sotheby'sa. V tem pismu iz maja 1896 je Proust pisal svojemu partnerju: "Želim si, da bi bil prisoten ves čas, vendar kot bog v preobleki, ki ga noben smrtnik ne bi prepoznal."

Poleg omenjene korespondence s Hahnom so šla pod kladivo tudi pisma, ki si jih je izmenjeval s francosko-argentinskim književnikom Maxom Daireauxom, in pisma, ki jih je prejel od francoskega založnika Gastona Gallimarda.

Namigovanje na homoseksualno usmerjenost je bilo mogoče zaznati že v Proustovih zgodnjih pismih, ki jih je pisal dvema izmed svojih sošolcev. Tudi skozi Iskanje izgubljenega časa se večkrat nanaša na vprašanja seksualnosti, ne da bi se dobesedno opredelil glede svoje usmerjenosti. Proustova homoseksualnost je bila zares razkrita šele po njegovi smrti leta 1922, in sicer z objavo korespondence s pisateljem Andréjem Gidejem.

Spodaj lahko prisluhnete uglasbitvam Proustovih pesmi Portraits de peintres, za katere je torej zaslužen Reynaldo Hahn.