Sorodna novica Mestno gledališče ljubljansko odpira sezono s Plešasto pevko

Bilo je nekaj obešanj hudih zločincev, ki so (seveda) našla pot v časopise. Izšel je vpliven znanstveni članek Alana Turinga o umetni inteligenci oziroma o testu, s katerim bi preverili, ali stroji lahko mislijo, ali lahko dajejo podobne odgovore, kot bi jih dal človek. Konec je bilo količinskih omejitev pri nakupu mila, ki so bile še posledica druge svetovne vojne. Sledi te so bile v bombardiranih mestih še zelo vidne. Britanci pa se tokrat niso borili za domovino, ampak jih je več tisoč šlo v Korejo. Indija je postala republika. Še bi lahko navajali dejstva …

To je bilo Združeno kraljestvo leta 1950. Prineslo je še druge bolj ali manj razburljive dogodke. A zdi se, da zakoncev Smith zares ne bi mogli pretresti. Morda površinsko, v pretiranem izrazu. A že v naslednjem trenutku bi bila tema (ne)pogovora lahko juha, ki sta jo jedla za kosilo. Tema, ki jo je mogoče obravnavati več minut; in "vajo" ponoviti.

Zakaj leto 1950? Zakaj neka zakonca Smith?

Kako se molči po angleško?
Leta 1950 je bila prvič uprizorjena Plešasta pevka v Romuniji rojenega francoskega književnika Eugèna Ionesca; s podnaslovom antidrama (anti-pièce), absurdna komedija, postavljena v meščansko angleško stanovanje, kjer zakonca Smith uživata v "angleškem večeru", kot je zapisano v opombah k prvemu prizoru. Piše tudi, da zakonca angleško molčita, čeprav gospa Smith, ki krpa angleške nogavice, ves čas nekaj govori gospodu Smithu, ki ima majhne sive angleške brke, kadi angleško pipo, sedi v fotelju in nosi angleške copate in angleške naočnike. Skratka, vse je angleško. Tako, kot mora biti.

Tako tudi v "monorazpravi" gospe Smith prav na začetku izvemo, da so Smithovi tisti dan krasno jedli. Kako tudi ne, če so jedli angleško solato in so otroci pili angleško vodo ter poleg tega živijo v okolici Londona in se pišejo Smith!

Nismo povabljeni v angleško sobo
Da smo v Angliji, z motrenjem odra tokrat ne moremo ugotoviti. V tokratni uprizoritvi Plešaste pevke v Mestnem gledališču ljubljanskem, ki jo je režiral Diego de Brea (podpisuje tudi scenografijo in je avtor glasbene opreme), je namreč scena tako prazna, kot je prazna notranjost dramskih likov. Štirje stoli, prav nič angleški, za zakonca Smith in njuna obiskovalca zakonca Martin ter eden zadaj – za služkinjo Mary, ki je ves čas prisotna, a skoraj ne govori; njene besede so sicer posnete in jih v dvorani predvajajo prek zvočnika.

Plešasta pevka ni nemudoma postala uspešnica, a Ionesca je veselilo, da se je občinstvo ob krstu drame v pariškem gledališču (njegov primarni repertoar je bil sicer kabaret) Théâtre des Noctambules smejalo. Povodov za smeh je tudi v MGL-ju dovolj. Igralcem uspeva prenesti komičnost zapisanega v živo igro.

Nobena predstava ni dlje na sporedu
Da je Ionescu s Plešasto pevko uspel veliki met, med drugim dokazuje tudi to, da je v Théâtru de la Huchette v Parizu predstava neprekinjeno na sporedu od leta 1957 (ob sredah si jo lahko ogledate tudi z angleškimi nadnapisi). To je svetovni rekord. Nobena druga predstava ni bila toliko časa neprekinjeno na sporedu na istem odru. Podoben fenomen je seveda Mišelovka Agathe Christie, ki jo na londonskem West Endu uprizarjajo od leta 1952.

Dogajanje, ki je nedogajanje
Srž Plešaste pevke je pravzaprav nedogajanje. Govorjenje, ki ni pogovor, ampak pomena izpraznjeni govor. Najbolj pride to do izraza v nastopu gospe Smith (Iva Krajnc Bagola), ki ima tudi največ besedila. Na njene besede se njen mož (Uroš Smolej) odziva s tleskanjem; in se ne pusti motiti pri branju časopisa. S tem svojim neodzivom in tudi s poznejšimi intervencijami se zdi skoraj kot intelektualno nadrejen gospe Smith. In za njegove odgovore gospe Smith bi lahko rekli, da so vsaj nekoliko osnovani na razmisleku, medtem ko je pri gospe Smith besedni tok podoben avtomatizmu. Tudi bere časopis. Njegov horizont torej ni zamejen z jedilnico in stolom, na katerem se udobno sedi med ročnimi deli. Iva Krajnc Bagola se učinkovito "spopade" z gostim besedilom, ki še bolj komično deluje zaradi resnosti izvajalke, ki o banalnostih govori smrtno resno.

Vsi smo Bobby Watson
Da je družba pravzaprav družba avtomatov in razčlovečenja, nekako podčrta tudi pogovor o nekem Bobbyju Watsonu, ki naj bi umrl. No, umrl je že pred leti. Najlepše truplo Velike Britanije je zapustilo užaloščeno ženo Bobby Watson. Menda si zakonca z enakimi imeni lahko ločil le, če si ju videl skupaj. V nadaljevanju izvemo, da se bosta poročila. Da je sreča, da nista imela otrok. Sledi izraz skrbi, kdo bo skrbel za otroka, fantka in punčko, Bobby in Bobby … V zgodbo se 'prikradejo' še številni drugi sorodniki. Vsem je ime Bobby Watson, vsi so trgovski potniki.

Ta del drame zagotovo sijajno podčrta, da gre za komedijo absurda. Podobno veličastno absurden je nastop zakoncev Martin. Ta nekaj časa ugotavljata, da ste se že nekje videla. "Kakšno čudno naključje!" "Kako je to čudno in kako je to čisto mogoče." Te besede uporabljata pri vsaki naslednji stopnji ugotavljanja, da ste se nekje že videla, dokler ne ugotovita, da sta spala v isti postelji, in na koncu, da sta pravzaprav zakonca. Samo da se je uredilo, bi lahko nekoliko cinično pripomnili. Tudi v tem paru je prepričljivejša gospa Smith (Lena Hribar Škrlec), medtem ko je gospod Martin (Jaka Lah) nekoliko bolj medel.

Anekdota postane stavek, stavek postane beseda
Četverica na koncu večer preživlja ob pripovedovanju povsem absurdnih anekdot, ki nimajo prav nobenega smisla. Tudi vedno bolj 'razpadajo', postajajo enostavčne, na koncu se razblinijo zgolj v posamezne besede. Največji prispevek oziroma najdaljšo anekdoto o nešteto družinskih vezeh, ki so obravnavane tako podrobno, da se vsak poslušalec zmede, poda gasilski poveljnik. Še gospa Martin reče, da zgodbe ni prav dobro razumela: "Na koncu, ko pridemo do duhovnikove stare matere, se mi duh zmede." Gospa Smith 'navija' za to, da zgodbo ponovi.

Gasilskega poveljnika sicer razjeda obup in razočaranje. Nikjer nobenega ognja … "Kaj, tudi čisto majhnega ogenjčka nimate?" sprašuje prisotne. Kakšen dolgčas. Lahko bi pripomnili, če ne škoduje njim, si ljudje (tudi danes) celo želijo nesreč. Zakaj pa je črna kronika tako brana? Nesreča je senzacija, nesreča razbije monotonijo vedno istega, ki je ljudje sami ne znajo razbiti.

Pionir gledališča absurda
Zgoraj nekoliko razčlenjeni pasusi predstave zagotovo ustrezajo oznaki komedija absurda. Ionesco je med pionirji gledališča absurda, ki je bilo bolj razširjeno v poznih petdesetih letih. Ionesco se ga je lotil že konec štiridesetih. Med zgodnejšimi predstavniki je bil tudi Samuel Beckett, ki je denimo dramo Čakajoč Godota napisal leta 1952.

Banalnost govora vztraja
Plešasta pevka je pravzaprav tudi zgodba o nas. Banalnost govora so še potencirala družbena omrežja. Še več je govora 'drug mimo drugega'. Kdo zares verjame, da komentarje pod njegovimi objavami kdo zares natančno bere? No, kakšnega zagotovo kdo, a večina je zgolj pisanje zaradi pisanja in banalno zadovoljstvo, celo veselje ob odzivu na objavo. Le da večina ne more reči, da zanjo čas ne obstaja, kot to pravi gospa Smith in tako še podčrta domnevo, da ura, ki se vsake toliko časa oglasi, bije zgolj v smislu krožnega, ne pa linearnega časa. Kar je bilo danes, bi lahko bilo tudi včeraj in morda bo tako tudi jutri. In, navsezadnje, na koncu predstave se vse začenja znova … Temu navkljub in predvsem zaradi odličnega humorja se Plešasta pevka ne zdi pesimistična; predvsem je opozorilo na to, da lahko vseeno izstopimo iz banalnosti klišejev in konvencij. In da ne potrebujemo vojne, da nas prebudi in nam vtisne prepričanje, da smo potrebni in da imamo neko vlogo na tem svetu.