To je nekaj vprašanj in misli, ki se porajajo ob delih Gregorja Strniše, Alessandra d'Avenie, Dominike Słowik, Marka Matičetovega, Branko Senegačnik pa razmišlja, zakaj se nekaterim Prešernove pesmi ne zdijo pristne, ker v njih "vse tako gladko teče in se rima", drugi pa ne glede na to vidijo v njem popolno umetniško aktualnost.

" Čeprav nič ne more vzeti / dni, ki jih morda sploh ni, / in četudi smo še večni, / ne bomo več, kot smo bili ..."

"Za Strniševo objektivno poezijo je najbolj značilno izginjanje pesniškega subjekta oziroma skrivanje tega 'jaza' za podobo, prispodobo, metaforo, zgodbo," je o poeziji slovenskega pesnika in dramatika Gregorja Strniše zapisal Janez Stanek, morda najboljši poznavalec njegovega dela v četrtkovem Literarnem večeru na 1. programu iz leta 2001, naslovljenem Gregor Strniša – pesnik vesoljske zavesti. Vanj je vključil nekaj ciklov iz Strniševih zbirk Zvezde, Vrba in drugih. Izbrane pesniške cikle je interpretiral Polde Bibič.

"Sedim za katedrom in stegnem roke, kot bi hotel prijeti za krmilo svoje ladje, in analiziram učilnico, tako da jo razdelim na številne prazne kvadratke: nič drugačni nismo od kemičnih elementov."

V sobotni Izbrani prozi je dramski igralec Matej Puc interpretiral odlomek iz romana Klic priljubljenega italijanskega pisatelja, scenarista in srednješolskega učitelja klasične filologije iz Milana Alessandra D'Avenia. Roman, pisateljevo peto delo, prevedeno v slovenščino (prevedla ga je Mateja Gomboc), pripoveduje o slepem učitelju, ki začne svoje učence gledati z očmi srca. Omero Romero je nadomestni učitelj naravoslovja v razredu s precej problematičnimi dijaki, ki so tik pred maturo. Čeprav ne vidi, jih spozna in se jim približa na popolnoma samosvoj način. Roman presega okvir svoje zgodbe, saj ubeseduje tudi pomen in odgovornost učiteljskega poslanstva.

"Če bi na zgodovino našega mesta pogledali skozi Čebelarjev spomin, bi jo zagotovo morali razdeliti na dve vrsti časa: rojilna in nerojilna leta. Rojilna leta so bila prva, bila so bistveno krajša in so prišla pred nerojilnimi leti, drugače povedano, pred obdobjem poraza, ki se v nekem smislu nadaljuje vse do danes."

Literarni portret je ta teden posvečen poljski pisateljici Dominiki Słowik (1988) in njenemu romanu Prezimovanje čebel, za katerega je prejela nagrado potni list Polityke. Med značilnosti pisanja Dominike Słowik sodijo bogati domišljijski zapleti s fantastičnimi, pravljičnimi in nadrealističnimi prvinami, lahkotnost prehajanja med različnimi žanri ter obenem analitičnost in natančnost v opazovanju resničnosti, družbenih in političnih okoliščin njenega časa in kraja. Literarni portret o njej je pripravila Jana Unuk.

"Se bo kdaj kdo rodil, ko ne bo vojne? / Niti ene same. / Tisti, ki jo povzročajo, se rodijo brez srca. / Že rodijo? / Nobeden se ne rodi brez srca. / Pa je vseeno vojna."

Ponedeljkov Literarni nokturno bo posvečen še neobjavljenim pesmim Marka Matičetovega (1984) s skupnim naslovom Vsaka vojna je svetovna. V njih med drugim kontrastno pripoveduje o vojni in rojstvu otroka. Matičetov živi in ustvarja na Primorskem. Od leta 2006 naprej je izdal pet pesniških zbirk: V vsaki stvari je ženska, Boš videl, Lahko noč iz moje sobe, Brazilija, Na tleh je nastalo morje in Sonce na balinišču. Večkrat smo ga gostili tudi v naših literarnih oddajah, njegove pesmi pa so prevedene tudi v več tujih jezikov, dve samostojni knjigi sta izšli v srbščini in portugalščini.

"Kupido, ti in tvoja lepa starka / ne bosta dalje me za nos vodila; / ne bom pel vaj'ne hvale brez plačila / do konca dni ko siromak Petrarka."

Viteštvo stroge oblike je naslov torkovega Literarnega večera na 3. programu. Slovenski pesnik in jezikoslovec Brane Senegačnik v njem na zelo oseben način pristopa k poeziji Franceta Prešerna. Izhaja iz predsodka marsikoga, ki Prešernovi poeziji očita strogost in starinski jezik. V oddaji iz leta 2000 pesmi interpretirata dramska igralca Aleš Valič in Boris Juh.