Na naše delo," je rekel glasno. "Na črke in na barvo."
Ameriško pisateljico Siri Hustvedt pri nas poznamo po romanu Poletje brez moških in nekaj zgodbah v prevodu Miriam Drev. Leta 1955 rojena avtorica je vsestranska ustvarjalka – doslej je objavila pesniško zbirko, devet romanov in dve zbirki esejev, poleg tega pa piše tudi zgodbe in razprave. Med slovenske bralce zdaj prihaja njen roman Kar sem ljubil iz leta 2003, ki velja za enega vrhuncev njenega ustvarjanja. Omenimo, da ga je posvetila svojemu možu, pred kratkim preminulemu pisatelju Paulu Austerju.
Pripovedovalec romana Kar sem ljubil je srednjeletni umetnostni zgodovinar Leo – Leon Hertzberg, ki zgodbo svojega življenja in življenj svojih bližnjih pripoveduje, ko začne izgubljati vid. Leo je poročen z literarno zgodovinarko Erico, posebej tesno prijateljstvo pa ga veže z likovnim umetnikom Billom Wechslerjem, ki je poročen s pesnico Lucille. Med paroma, ki se jima približno ob istem času rodita sinova, se stke prijateljstvo, iz katerega po ločitvi od Billa izstopi Lucille, vanj pa vstopi Billova druga žena in muza Violet.
Avtorica pronicljivo riše odnose v romanu, v katerem tematizira na eni strani vse mogoče oblike ljubezni, na drugi pa izgubo v vseh njenih razsežnostih. Prehaja med prostori in časi, se iz sedanjosti vrača v preteklost, narativne pasaže prepleta z esejističnimi odlomki. Z opisi težavnega odraščanja slikarjevega sina Marka pa roman dobi celo razsežnost kriminalne zgodbe. Odlomek romana, ki ga je prevedla Staša Grahek, v oddaji Izbrana proza interpretira Matej Puc.
Vzhodnogalicijski človek je okoren, dobrodušen, nekoliko len in rodoviten kakor njegova zemlja. Kamor koli pogledaš, otroci.
Ime Alexandra Granacha, nemškega igralca in pisatelja, je vpisano predvsem v filmsko zgodovino. Poznamo ga po vlogah v filmih Ninočka in Tudi rablji umirajo. Morda manj znano pa je, da je napisal izjemen avtobiografski roman z naslovom Tu hodi človek. Granach se je rodil kot deveti otrok judovskim kmečkim staršem v vasi Verbivci v Vzhodni Galiciji. Oče je bil trgovec in pek, tako se je tudi sam izučil za peka, a kmalu – ko je pri petnajstih letih v bližnjem mestu z bratom obiskal judovsko gledališče –, je odkril svoj pravi poklic igralca. "Granachovo življenje je ena sama strast do življenja, ki brbota tudi skozi vso njegovo pripoved," je zapisala prevajalka Alenka Novak. Odlomek v oddaji Spomini, pisma in potopisi interpretira Blaž Šef.
V svobodi razstrlo je roke drevo / in raste z viharjem do sinjih nebes.
Srečko Kosovel (18. marec 1904, Sežana) se je kljub svojemu kratkemu življenju – umrl je leta 1926, star komaj 22 let – zapisal v zgodovino slovenskega pesništva. Kosovel, morda največji slovenski modernist, je v svoje pesmi rad vključeval motive iz kraške pokrajine, veliko pesmi pa je času primerno posvetil tudi političnim vprašanjem slovenstva, Evrope in nujnosti preobrazbe sveta. Ob dnevu državnosti bo dramski igralec Matevž Müller v oddaji Literarni nokturno interpretiral nekaj njegovih pesmi, med drugim tudi Balado o narodu.
Jaz se odpovem zlodeju in vsem njegovim delom in vsem njegovim lepotijam.
V okviru literarnega programa na Arsu bo ob dnevu državnosti na sporedu tudi Literarni večer o Brižinskih spomenikih – to najstarejše ohranjeno slovensko besedilo vsebuje tri verske obrazce, ki so jih zapisali proti koncu desetega stoletja, nastali pa so verjetno že dobro stoletje prej. V izvirniku jih je leta 1993 za Radio Slovenija prebral Tine Logar, v sodobni slovenščini pa so jih interpretirali Janez Albreht, Štefka Drolc, Boris Juh in Aleš Valič.
V studiu je bilo vroče, odprli so vrata na hodnik in slišali smo letala Jugoslovanske armade, ki so med proslavo nizko preletela Ljubljano: strašijo nas, smo rekli vsi zapovrstjo, ampak nič hudega ne bo, ne bodo si upali.
Pisatelj, dramatik, publicist in novinar Miloš Mikeln je bil vsestransko dejaven ustvarjalec. Študiral je primerjalno književnost na Filozofski fakulteti in režijo na AGRFT-ju, nato pa je deloval kot režiser in umetniški vodja Prešernovega gledališča, pozneje še kot direktor Mestnega gledališča ljubljanskega. Vmes je delal v novinarstvu, močan pečat pa je pustil tudi v založništvu – dvanajst let je bil direktor Cankarjeve založbe in za svoj prispevek v slovenskem založniškem prostoru prejel Schwentnerjevo nagrado. Njegova leposlovna besedila zaznamujeta predvsem satiričnost in humor, roman Veliki voz mu je leta 1993 prinesel nagrado kresnik. Miloš Mikeln je bil v osemdesetih predsednik slovenskega centra PEN; na njegovo pobudo je bil ustanovljen odbor pisateljev za mir, ki mu je Mikeln deset let tudi predsedoval, med drugim prav v času osamosvojitve Slovenije. Spomine na ta čas je obudil v knjigi Lipov list. Demokratizacija in osamosvajanje Slovenije, osebna zgodba in osebni pogled. Odlomek v Literarnem nokturnu interpretira Jernej Gašperin.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje