Prejšnjo nedeljo smo se že sprehodili po kamniških ulicah in videli podobo mesta v 60. letih prejšnjega stoletja, danes pa se bomo ustavili na tamkajšnjem Malem gradu. Kapela sv. Eligija, ki ponosno zaseda svoje mesto na vzpetini sredi Kamnika, kot tudi streha njenega zvonika sta spreminjali svojo podobo skozi čas. Pri eni takšnih prenov v 60. letih je bila prisotna tudi naša filmska kamera, ki je ujela nekaj zanimivih utrinkov tistega časa in odkrila skrivnost; kdaj in zakaj so baročno čebulasto streho zamenjali z gotsko šilasto. Prispevek z naslovom Šilo in čebulica je bil zadnjič na televizijskih zaslonih daljnega leta 1966, zato vabljeni k ogledu prispevka spodaj, saj skoraj gotovo še niste videli teh posnetkov.

Raziskave na območju Malega gradu
Preden se lotimo zanimivega popotovanja v preteklost, le nekaj pojasnil za lažje spremljanje prispevka. Besedilo v narekovajih je iz izvirne oddaje iz leta 1966. Dobro vemo, kako hiter je razvoj znanosti. Nekaj, kar je veljalo pred pol stoletja, morda danes ne drži več. V teh primerih bo v nadaljevanju prispevka sledila krajša predstavitev novejših spoznanj. Skoraj zagotovo pa bo kljub skrbnemu pregledu kakšni napaki uspelo ostati neopažena.

Arheološka izkopavanja na Malem gradu so se začela konec 70. let in se, s premori, nadaljevala tudi v 80. in 90. letih. Strokovnjakom je uspelo dokazati obstoj poselitve na tem območju že v 4. tisočletju pred našim štetjem, o čemer pričajo najdeni predmeti, predvsem črepinje keramičnega posodja in podobno. Najdenih je bilo tudi nekaj predmetov iz bakrene in mlajše železne dobe, manjkajo pa pomembnejše najdbe z rimskega časa (z izjemo dveh novcev). Raziskave območja na začetku 90. let so odkrile obstoj manjšega staroslovanskega grobišča, s 27 skeletnimi grobovi, s konca 10. oziroma začetka 11. stoletja. Sedanja malograjska kapela je približno 150 let mlajša od grobišča, najverjetneje so bili le posamezni elementi spodnjega portala kapele del nekdanje cerkve na tem območju, saj so se v tistem času pokojniki običajno pokopavali ob cerkvah.

"Že na starih podobah kamniškega mesta zasledimo vitko grajsko kapelo na Malem gradu, ki se tako izrazito dviga na skalnati steni sredi mesta. Na prvi pogled bi dejali, da se skozi vsa stoletja ta znameniti kulturni spomenik Kamnika ni spremenil. Toda če skrbno pogledate slike, boste ugotovili, da ima zvonik na risbah značilno baročno čebulasto streho. Spoznali smo uganko grajske kapele, ki je strokovnjaki dolgo niso mogli rešiti. Vprašanje se glasi: kdaj in zakaj so staro baročno streho zamenjali z enostavno šilasto streho?"

Mali grad skozi čas
Preden odgovorimo na vprašanje, kdaj in zakaj so staro baročno streho zamenjali s preprosto šilasto, pa si poglejmo nekaj utrinkov iz več kot 800-letne zgodovine Malega gradu in njegove kapele. V pisnih virih se Mali grad prvič omenja v zastavni listini oglejskega patriarhata v letu 1202, ko je bil grad v lasti grofov Andeških. Letnica ne označuje začetka poselitve na Malem gradu, saj drugi viri pričajo o obstoju kovnice denarja na Malem gradu že od leta 1180 oziroma 1195 dalje. Mali grad so grofje uporabljali samo občasno, zato ni bil stalno poseljen. Najdeni ostanki na območju gradu pričajo o poselitvi nekje do 14. ali začetka 15. stoletja oziroma do požara v tistem času, ki je uničil poslopje. Gradu niso obnovili, so pa zato njegove ruševine uporabili pri gradnji meščanskih hiš.

Mali grad v ljudskem izročilu
O vpetosti Malega gradu v lokalno okolje pričajo tudi številne legende in pripovedi, ki so se ohranile v ljudskem izročilu. Najbolj znana je prav gotovo legenda o malograjski Veroniki, ki obstaja v več različicah in govori o grajski gospodični Veroniki, ki ni želela prispevati za gradnjo nove župnijske cerkve na Šutni. Danes je Veronika upodobljena na kamniškem občinskem grbu.

Legendo o malograjski Veroniki, pa tudi številne druge zanimive zgodbe je v knjižici z naslovom Pripovedi, miti in legende iz krajev Osrednjeslovenske regije na enem mestu zbrala Dušica Kunaver. Pripoved o Veroniki gre takole: "Nekega dne so k oholi, skopi, a nenavadno lepi grofici Veroniki prišli meščani prosit denar za cerkev, v kateri naj bi maševali trojčki, sinovi ribiča ob Kamniškem jezeru. Veronika je nagnala prosilce z besedami: `Raje se spremenim v kačo, kot pa dam vam najmanjši dar!´ V tistem trenutku jo je divji veter pahnil do vrat grajskega vrta. V obupu je udarila s pestjo po kamnitem podboju vrat. Udarec njene pesti je še danes viden v kamnu. Veronika je nato kot kača izginila v podzemlje, a Kamničani so na pečini poleg Malega gradu zgradili tri cerkvice – eno vrh druge, ki stoje še danes."

Kapela sv. Eligija na Malem gradu
Trinadstropna konstrukcija kapele sv. Eligija na Malem gradu je edinstvena v slovenski stavbni dediščini. Prvo omembo kapele (v trinadstropni obliki) zasledimo že v letu 1250. Po prvotni teoriji je bila grajena v fazah, novejše raziskave na tem področju pa nakazujejo na to, da je bila kapela zgrajena naenkrat. Zagotovo pa je bila mnogokrat skozi stoletja prenovljena in tudi preoblikovana.

V osnovi gre za romansko kapelo s kripto, ki je bila del večjega grajskega kompleksa, ki ga je obdajalo obzidje. Temelji kapele se naslanjajo na južni zid, kar pomeni, da je kapela mlajša od najstarejše faze gradu. Njeni začetki sežejo v 11. stoletje, v današnji trinadstropni podobi pa nekje v konec 12. oziroma začetek 13. stoletja.

Zgornja kapela je posvečena sv. Jerneju, spodnja sv. Eligiju, kripta pa sv. Petru. Kapela je ohranila romansko zasnovo kljub poznejšim prezidavam v baročnem in gotskem slogu. Eno od značilnih oblik romanike lahko prepoznamo na luneti portala spodnje kapele, kjer je v sredini upodobljen križ, ki predstavlja Kristusa, na levi strani je upodobljen lev, na desni pa zmaj. Portal je bil sicer najverjetneje pozneje nekoliko preoblikovan.

Pod spodnjo kapelo je kripta, ki pa je zaradi skalnatih tal niso uporabljali za pokope, temveč le za hrambo relikvij. V drugi polovici 15. stoletja so gotsko obokali zgornjo kapelo. Ta križnorebrasti obok je bil nato v 17. stoletju uničen, tako da je današnji rekonstrukcija.

V 18. stoletju je bil kapeli dodan zvonik, ki je imel za tisti čas značilno baročno čebulasto streho. V tem času je bila poslikana tudi kripta, za kar je poskrbel slikar Franc Jelovšek (1700–1764). Pri prenovi v 19. stoletju so streho nadomestili s šilasto neogotsko, v letu 1966 pa je malograjska kapela dobila nazaj izvorno čebulasto streho.

Obnova strehe v 60. letih
"Ni še minilo 14 dni, ko so z zvonika stare grajske kapele sneli zidarske odre, ki jih vidite na zaslonu; streha je dobila spet svojo nekdanjo podobo in na vrhu vitkega zvonika se spet sveti bakrena baročna čebulasta streha. Strokovnjaki, umetnostni zgodovinarji, restavratorji in urbanisti so se temeljito lotili obnove in ureditve tega dragocenega kamniškega kulturnozgodovinskega spomenika."

"Pri obnovitvenih delih pa se je zgodilo nekaj tako zanimivega, da smo dogodek posneli na filmski trak. V starem ostrešju so namreč delavci našli dve listini, ki sta končno odgovorili na vprašanje, ki je mučilo strokovnjake. Zakaj je imel zvonik kapele šilasto streho, in ne baročne čebulice kot na starih slikah? Prva listina, večja in okrašena, nam pove, kdo so bili v prejšnjem stoletju izvajalci in pokrovitelji del. Druga listina pa je majhno pismo, ki pravi takole."

Pri montaži oddaje v letu 1966 je najverjetneje nastala manjša napaka, saj nekaj sekund tonskega posnetka manjka. V scenariju oddaje, ki je prav tako shranjen v našem arhivu, pa lahko preberemo besedilo v celoti. Manjkajoči del je v oklepaju.

"`[Ta žegen je bil še takrat noter djan], ko je bil še ta star grešt in streha na temu turnu in zdej je pa ta grešt in streha oboje novo narejena ta 14. dan […] v letu 1868. je ta grešt in streha nova in koštalo je to vse v kup 500 goldinarjev [slabih 5.000 evrov, op. a.]. Takrat sem bil jest za mežnarja Jur Turk in sem že do takrat 20 let tukej na Malem gradu za mežnarja bil. To sem jest pisala mežnarjeva hči, stara 25 let in 7 mescov. Juliana Turk, 17.8.1868.´" Vrednost goldinarja je bila v drugi polovici 19. stoletja dokaj stabilna, zato lahko, za lažjo predstavo, zneske tistega časa množimo z 10, da dobimo okvirno vrednost v današnjem denarju.

Skrivnost strehe je razkrita
"Strokovnjaki so menili, da je bilo ostrešje obnovljeno v prejšnjem stoletju zaradi požara ali pa zaradi potresa 1895. leta. Juliana, mežnarjeva hči, pa je s svojim pisemcem ovrgla ta mnenja. Ostrešje je bilo obnovljeno že 30 let pred katastrofalnim ljubljanskim potresom

iz preprostega razloga, ker je pač dotrajalo. Zaradi pomanjkanja denarja so zvonik pokrili kar z ravno, šilasto streho, dražjo baročno izvedbo pa so prepustili našemu času."

Ko boste naslednjič v Kamniku, naj vas tistih nekaj stopnic, ki vodijo do vrha, ne odvrne od obiska malograjske kapele. Trud bo zagotovo poplačan. Tudi prihodnjo nedeljo ostajamo v Kamniku. Pogledali si bomo skoraj 450 let staro knjigo, ki jo hrani Medobčinski muzej Kamnik. Pentatevh ali Peteroknjižje je eden redkih ohranjenih protestantskih tekstov pri nas. Od šestih ohranjenih primerkov na svetu hrani enega prav kamniški muzej.

_{Rok Omahen je dokumentalist-raziskovalec iz TV arhiva in dokumentacije RTV Slovenija. rok.omahen@rtvslo.si}