Težišče Aksiominega diskurzivnega programa, poimenovanega Taktike&praksa, so sodobna raziskovalna umetnost, družba in nove tehnologije. Aktualna 15. izvedba programa je naslovljena (Ne)realni podatki – realni učinki in se v skladu z uvodnim osredotoča tudi na naslednja vprašanja: Kako podatki oblikujejo resničnost? Kako namerno ustvarjanje podatkov lahko zagotovi delovalnost v podatkovno vodenih sistemih? Ali namerno ustvarjanje podatkov odpira prostor za delovanje v podatkovno vodeni družbi, kjer nam je možnost izbire odvzeta? Kje je v takšni družbi prostor za naše poseganje v svet?

Tokratni program v sodelovanju z umetniškim vodjo zavoda za sodobne umetnosti Aksioma Janezom Fakinom Janšo kurirata umetnika Carmen Weisskopf in Domagoj Smoljo, ki ustvarjata pod imenom !Mediengruppe Bitnik. Priznana in večkrat nagrajena umetnika delata na spletu in z njim, tudi z vidika, da njuna praksa sega onkraj digitalnega in ima učinek tudi na fizične prostore.

15. Taktike&prakso je uvedla enodnevna konferenca, program pa vključuje tudi razstave, predavanja in delavnice v sodelovanju z ljubljansko Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje. Prvo razstavo (Simon Weckert: Republika Ničelnega otoka) je mogoče ujeti še 22. marca v Projektnem prostoru Aksioma, druga (Simon Weckert: Hekanje Google Maps) je do 6. aprila na ogled v Kinu Šiška. Tretjo razstavo (!Mediengruppe Bitnik, Gordan Savičić in Selena Savić: Enozvezdične ocene – vodeni ogled) odpirajo 3. aprila prav tako v Projektnem prostoru Aksioma, kjer bo od 15. maja na ogled še zadnja razstava (Total Refusal: BPM). Tudi tokratni program bo postregel še s podkastom in knjižno izdajo, ki bo vključevala avtorske prispevke z ugotovitvami, ki jih bo prinesel trimesečni program v Aksiomi.

Nerealnih podatkov ne gre enačiti z lažnimi podatki
Kaj pravzaprav so nerealni podatki in zakaj jih ne gre enačiti z lažnimi (ang. fake) podatki? Po besedah Carmen Weisskopf "poskuša pojem nerealni podatki zajeti predvsem v smislu njihove neresničnosti, da so podatki hkrati realni – tako kot pri vsakem sistemu, ki podatke uporablja za sprejemanje odločitev ali podajanje priporočil uporabnikom –, a so bili hkrati namerno ustvarjeni ali spremenjeni ter namerno prikazani in predstavljeni kot resničnost. Na nerealne podatke je še zmeraj mogoče gledati kot na specifični dogodek, a je ta predrugačen in namerno spremenjen, da bi na ta način izzvali neki drugačen izid. Lažni podatki pa so napačni v smislu, da ne predstavljajo določenega dogodka." Kot doda, je v primeru lažnih podatkov "prisoten neki poriv, da jih popravimo. Kot denimo če kak senzor ali kaj drugega proizvaja napačne ali lažne podatke, nas to preprosto navede k temu, da želimo to stanje popraviti. Z nerealnimi podatki pa pravzaprav samo po sebi ni nič narobe. Z njimi zgolj želimo izzvati interpretacijo, ki vodi v takšno ali drugačno realnost, ki jo kdor koli želi ustvariti."

Praksa t. i. razresničenja podatkov torej deluje v smeri izkoriščanja njihove dvoumnosti na način, da se z njimi ne opisuje resničnega sveta, temveč strateško ustvarja "prave" podatke, s katerimi se izzove določen izid. Domagoj Smoljo kot primer tega navede delo Simona Weckerta, ki so ga v okviru konference predstavili v Kinu Šiška. "Simon se je po eni izmed berlinskih ulic sprehajal z 99 pametnimi telefoni, ki so bili povezani s storitvijo Google Zemljevidi. Ta storitev je seveda te podatke imela za realne, zaradi česar je bilo videti, kot da je v ulici obtičalo 99 avtomobilov. In tako so Google Zemljevidi to zaznali kot prometni zamašek in posledično je bila na zemljevidu ta ulica pobarvana rdeče, avtomobile pa se je usmerjalo stran od ulice, po kateri se je gor in dol sprehajal umetnik s svojimi 99 pametnimi telefoni. To lahko torej razumemo kot nerealno – proizvedeni podatki sicer so realni, a je interpretacija napačna."

Sledilniki telesne pripravljenosti na mačkah ...
Glede dejavnosti razresničenja podatkov "gre za pogled na podatkovne sisteme z druge strani, a ne z vidika, da smo žrtve teh podatkovnih sistemov. Gre za razmišljanje o tem, kako podatkovni sistemi vidijo podatke, in za poskus ustvarjanja podatkovnih nizov, ki bodo v pomoč vam oziroma vaši identiteti. Zbirali smo primere tega početja na zelo različnih področjih. Obstajajo tudi primeri predpodatkovnih sistemov, aktualne taktike, ki danes postaja vse pomembnejša, saj toliko sistemov zbira podatke o nas. Na primer, predvsem v ZDA – čeprav se to dogaja tudi v Evropi – zdravstvene zavarovalnice ljudem ponujajo zapestnice, ki so sledilniki telesne pripravljenosti in merijo porabo kalorij, srčni utrip in telesno temperaturo med telesno dejavnostjo, spremljajo vzorce spanja in tako naprej. Ljudje so tako soočeni z možnostjo, da jim zavarovalnica zniža premijo, če privolijo v deljenje vseh teh podatkov z zavarovalniškim podjetjem. Morda to je samo po sebi netežavno, a je hkrati res, da so na ta način v tovrstne situacije zagotovo bolj prisiljeni ljudje z manj denarja. Vendar so se številni, ki so seveda želeli znižati svojo zavarovalnino, a niso želeli deliti svojih resničnih podatkov, tudi zelo dobro znašli. Nekateri so na primer te merilnike telesne dejavnosti oziroma pripravljenosti namestili na predmete, ki se premikajo – na primer na ventilator ali pa celo na svoje hišne ljubljenčke – in so na ta način na merilniku "nabrali" število korakov ali kar koli pač je od njih zahtevalo podjetje. To je zanimiv način razmišljanja o sistemih – da se vprašamo, kaj hoče sistem od nas, kako lahko ustvarimo podatke, ki jih bo mogoče potrditi s tem sistemom in podobno," pove Weisskopf.

... in avtomatizirani premikalniki mišk med pandemijo
Med pandemijo covida se je pojavila še ena zanimiva praksa. "Nekatere ljudi, ki jim je bilo v tem obdobju odrejeno delo od doma, so delodajalci v ta namen opremili s prenosniki. Vendar pri delu od doma ni tovrstnega družbenega nadzora, kot smo ga deležni med delom v pisarni, kjer lahko nadrejeni vedno vidi, ali ste tam ali ne, kako dejavni ste ali niste. Zaradi pomanjkanja tega osebnega nadzora so nekatera podjetja na prenosnike svojih zaposlenih namestila programsko opremo, ki sledi njihovi računalniški dejavnosti. Nadrejeni lahko tako vidijo, kdaj se prijavite in koliko časa ostanete prijavljeni, koliko e-poštnih sporočil napišete, ali se vaša miška nenehno premika in podobno. Prav premikanje miške je eden od parametrov, ki pokaže, ali se posvečate delu. A so se ljudje znašli tudi v obdobju popolnega zaprtja družbe, ki je bilo lahko zelo stresno, saj so nekateri morali denimo oddelati ves delovnik v istem prostoru, v katerem so bili ves čas tudi njihovi šolajoči se otroci in partner, ki je prav tako moral delati doma, hkrati je treba tudi kuhati in opraviti še vse druge z gospodinjstvom povezane stvari. V tistem obdobju so svojevrstna uspešnica na YouTubu postali nasveti za vzpostavitev avtomatiziranega premikanja miške, saj je bilo na ta način mogoče poskrbeti za neprestano dejavnost računalnika. Nekateri posamezniki so na primer miško povezali prav tako z ventilatorjem ali pač s čimer koli, kar se premika, in so to imeli doma. Pozneje so se na Amazonu pojavili tudi podobni industrijsko izdelani avtomatizirani premikalniki mišk. V tem primeru imamo torej opravka z vnosom nerealnih podatkov, s katerimi pa dosežemo, da sistem zaznava in kaže, kakor da je vse tako, kot se pričakuje od nas," pojasni Smoljo.

Peskovna mafija ali najnovejši mercedes za Kim Džong Una?
Dvojcu !Mediengruppe Bitnik se je ideja o ukvarjanju z nerealnimi podatki porodila leta 2019, ravno malo pred izbruhom pandemije. Kot pove Domagoj Smoljo, sta "s Carmen in družbo stala ob reki v Šanghaju. Velja omeniti, da ima Šanghaj eno največjih in zato tudi eno najbolj obremenjenih pristaniških območij na svetu. Tako reka Huangu kot reka Jangce imata pristanišči. Tako kot letalski promet je mogoče tudi ladijskega spremljati prek spletnih aplikacij, saj ladje proizvajajo GPS-podatke in jih oddajajo v okolico. Tako današnje velike ladje ne navigirajo zgolj glede na dejanski prostor, temveč tudi po teh podatkih z drugih ladij. Na aplikaciji naj bi torej bilo mogoče videti, katera ladja je pravkar priplula mimo.

A v Šanghaju se nam je zgodilo, da tisto, kar smo videli na aplikaciji, ni imelo nobene zveze s tem, kar smo videli v resnici, kar nas je precej presenetilo. Ladij, ki smo jih videli na zemljevidu v aplikaciji, preprosto ni bilo v resnici tam, videli pa smo druge ladje, ki jih aplikacija ni kazala. In tako sva se zamislila nad to tako rekoč čudno resničnostjo in se odločila malo pobrskati po spletu glede te situacije. Ugotovila sva, da MIT, torej Tehnološki inštitut Massachusettsa, ki je ena vodilnih znanstvenih in tehnoloških ustanov na svetu, to že raziskuje. Ladje niso zgolj izginjale z aplikacije, temveč so bile nekatere tudi prestavljene več kot kilometer v celino in tam tvorile krog na Googlovih Zemljevidih, po katerih so se gibale. Videti je bilo skoraj kot umetniško delo (smeh). Za računalnik so to realni podatki. AIS (samodejni identifikacijski sistem, op. p.) omogoča torej elektronsko sledenje plovil, ki ga lahko spremljajo tudi druga plovila in kopenske službe, nima pa možnosti dejanskega pogleda v okolico, da bi zaznal, ali je določena ladja tudi res tam. In v šanghajskem pristaniškem območju je postalo jasno, da nekdo ponareja te podatke, vendar ni znano, kdo. Nekateri menijo, da bi lahko šlo za t. i. peskovno mafijo, ki nezakonito izkopava pesek v rečnih strugah in bi lahko na ta način poskušala prikriti svoje početje. Druga razlaga je, da kitajska vojska preizkuša naprave za ponarejanje GPS-podatkov. Obstaja pa tudi teorija, vezana na Severno Korejo in embargo. Nemci si še zmeraj ne znajo odgovoriti na vprašanje, kako ima lahko Kim Džong Un vsakokrat najnovejši model avtomobila Mercedes-Benz najpozneje – tudi že po dveh tednih po tem, ko ga dajo na trg. Zaradi embarga mu ga seveda ne morejo dostaviti po uradnih poteh. Ena od razlag je, da avtomobil zanj ali katero koli drugo blago prispe v Šanghaj, nato pa ves ta tovor večkratno premešajo s premikanjem z ene ladje na drugo in nato ladja z avtomobilom za Kima preprosto odpluje v Severno Korejo."

Kot doda Carmen Weisskopf, se je na točki, ko sta nekako izšla iz presenečenja glede tega dogajanja, ravno začela pandemija, torej obdobje, ko "so podatki postali zelo, zelo pomembni pri sprožanju dogodkov v resničnem svetu. Saj se spomnite primerov, ko so se ponekod ljudje na oblasti zavzemali za to, da bi se zaustavilo štetje primerov okužb s covidom-19 in se posledično ne bi sprejelo ukrepa popolnega zaprtja družbe. In prav to vprašanje si zastavljamo: kaj za našo realnost pomeni to, da imajo podatki moč spreminjanja rezultatov v resničnem svetu? Kaj namerno ustvarjanje določenih podatkov pomeni za delovanje v podatkovno vodeni družbi, v kateri nimamo več možnosti izbire? Ali nam to kot uporabnikom teh sistemov daje možnost delovanja? Ali lahko podatke tudi spremenimo? Ali lahko podatke spreminjajo le ljudje, ki imajo dostop do samega podatkovnega sistema? To so vprašanja, ki se nam zdijo res pomembna."

Ali nezadržno polzimo v sploščitev kulture?
Naša življenja močno oblikujejo tudi kraji, v katerih živimo, te kraje pa v sodobnosti oblikujejo tudi digitalni mediji in spletne platforme, ki imajo vpliv na naše družbene odnose in tudi na to, kaj počnemo, in tudi, kako to počnemo. Sistemi ocenjevanja seveda vplivajo na dojemanje in izkustvo določene lokacije, pri čemer je seveda sistem petih zvezdic ena najbolj razširjenih spletnih ocenjevalnih shem. Carmen Weisskopf v povezavi s tem najprej izpostavi, da je "precej neverjetno, da se v demokratičnih političnih sistemih od ljudi pravzaprav pričakuje, da soodločajo, kdo bo vodil našo politično realnost in sprejemal odločitve. Na tehnološkem področju je situacija zelo drugačna. Komercialna podjetja, ki uvajajo nove tehnologije, imajo nenadoma veliko moč nad našo dnevno realnostjo. Na primer, Googlovi Zemljevidi s sabo prinašajo sistem ocenjevanja, tudi če se nemara dejansko nismo strinjali z idejo, da se vse ocenjuje. S tem smo med drugim pristali v realnosti, v kateri na primer podjetje na Googlovih Zemljevidih tako rekoč ne obstaja, saj ga ljudje preprosto ne morejo videti tam. Podjetja se seveda zavedajo pomembnosti teh ocenjevalnih shem na spletu in tako se nenadoma ujamejo v ta sistem, v katerem morajo dobivati dobre ocene ali ustvariti določeno podobo na spletu, da bi pritegnili ali ohranili svoje stranke. In to ustvarja zelo čudno resničnost. Strokovnjak za tehnologijo in kulturo spleta Kyle Chayka je postavil smiselno tezo, da to vodi v sploščitev kulture. Saj veste, vse je videti enako, ker se na ta način zagotovi, da so izpolnjena vsa pričakovanja. Tako imate na primer vse od Šanghaja do Londona ali Ljubljane tako rekoč enake kavarne z enakim vzdušjem in vse so videti kot objave na Instagramu. Zato s sodelavci poskušamo prek umetniškega pristopa ljudi nekako privesti do razumevanja, kaj se dogaja, da bi lahko nato na podlagi spoznanj vzpostavili eksplicitnejši odnos do teh tehnologij. Posledično lahko ljudje pridejo tudi do načina, kako najti svoje mesto v teh tehnologijah."

Ena zvezdica za Zmajski most: "Nikoli bil v Sloveniji, zgolj sovražim zmaje."
Weisskopf in Smoljo sta se v sodelovanju z Gordanom Savičićem in Seleno Savić s sistemi ocenjevanja in njihovim vplivom ukvarjala lansko poletje na hrvaškem otoku Vis, s čimer se bo mogoče seznaniti na razstavi, ki jo v Projektnem prostoru Aksioma odpirajo aprila. Kot izpostavi Smoljo, "na Visu živi vsega 5000 ljudi, a imate okoli 70.000 ocen po lokacijah na otoku. Vsaka plaža je ocenjena. Obstaja pa tudi taktika ocenjevanja, s katero ljudje namerno znižujejo kakovost plaž glede na sistem spletnega ocenjevanja. Seveda z namenom, da se tja ne bi odpravilo preveč ljudi. Tovrstno izigravanje sistema je navsezadnje smiselno početje. Trenutno pa se ukvarjamo s podatkovnimi nizi, vezanimi na Ljubljano. Posvečamo se samo ocenam javnih krajev, ne podjetij. Zelo zanimive so na primer ocene Zmajskega mostu, saj je izraženih veliko neizpolnjenih pričakovanj. Nekaterim obiskovalcem so se zdeli zmaji premajhni, nekdo je recimo poudaril, da so mostovi v Firencah zanimivejši. Pri Googlu in Googlovih Zemljevidih je vse povezano z lastništvom. Kot lastnik podjetja se lahko odzovete na slabe ocene ali pa od Googla zahtevate, da izbriše navedbe, ki niso resnične. Javna mesta pa nimajo nekoga, ki bi govoril v njihovem imenu."

Vsekakor je ocena s petimi zvezdicami veliko boljša od ocene z eno zvezdico, "a kar zadeva informativno vrednost, ocena z eno zvezdico običajno pove veliko več kot ocena s petimi zvezdicami. Če se ljudje pritožujejo, izveš veliko več o samem kraju in tudi osebi, ki se pritožuje. V primerjavi zgolj s trditvijo, da je bil most čudovit, boste imeli zelo konkretno kritiko. Kot že rečeno: ali so zmaji premajhni ali pa je na mostu preveč avtomobilov ali pa celo, da je deževalo (smeh). In ta pogled na Ljubljano prek spletnih ocen bi radi na omenjeni prihajajoči aprilski razstavi pripeljali v galerijski prostor in obiskovalce z razstavo, naslovljeno Enozvezdične ocene – vodeni ogled, nemara pripravili do tega, da se odpravijo ven z drugačnim pogledom na svoje mesto," pojasni Carmen Weisskopf.

Po njenih besedah gre pri dejavnostih dvojca !Mediengruppe Bitnik in njunih sodelavcev predvsem za akademsko naravnano raziskovanje, rezultat katerega so tudi objave recenziranih člankov v akademskih revijah. V program (Ne)realni podatki – realni učinki so vključeni posamezniki različnih strokovnih profilov, ki so na konferenci v Kinu Šiška "prav tako na različne načine spregovorili o neresničnih podatkih in svoji interpretaciji nerealnih podatkov. Del tega programa so tudi razstave v Projektnem prostoru Aksioma. Vsak od sodelujočih umetnikov se prav tako iz svojega zornega kota in na svoj način ukvarja z nerealnimi podatki. Umetniško raziskovanje velikokrat ne temelji nujno na nekih izhodiščnih hipotezah, temveč ga prejkone obravnavamo kot svojevrstne terenske študije. Vse omenjeno pa skušamo nekako združiti v en program, celoto katerega želimo zajeti v prihajajoči knjižni izdaji."

Dvojec !Mediengruppe Bitnik je sicer diskurzivni program (Ne)realni podatki – realni učinki osnoval v okviru na umetnosti temelječega raziskovalnega projekta Latent Spaces: Performing Ambiguous Data na Visoki šoli za umetnost v Zürichu. Tako pri züriškem projektu kot v Ljubljani izvedenem programu sodelujejo že omenjeni umetnik in kritični inženir Gordan Savičić, ena od pionirk spletne umetnosti Cornelia Sollfrank, medijski raziskovalec in kulturni producent Félix Stalder, sicer trenutni vodja projekta Latent Spaces, ter pisatelj in strokovnjak za področje podatkovnih znanosti Alexandre Puttick. Pri izvedbi programa v Ljubljani pa poleg že omenjenega umetnika Simona Weckerta ter raziskovalke in arhitektke Selene Savić sodelujejo še filmska ustvarjalka Gloria Gammer, novinarka na področju tehnologije in kuratorka Marta Peirano, novinarka in mlada raziskovalka na Centru za raziskovanje družbenega komuniciranja na FDV-ju Neja Berger, umetnik Sebastian Schmieg, umetniški kolektiv Total Refusal ter umetnostna zgodovinarka in kustosinja Valentina Tanni.