Tako piše Umberto Eco v uvodu v Zgodovino lepote, knjigi, ki razkriva, kakšni vsi so ti obrazi lepote bili. Potovanje skozi zgodovino lepote uvajajo primerjalne slikovne preglednice, ki nazorno prikazujejo, kako so se, recimo, skozi čas razvijale predstave o tem, kaj je lepa ženska, lep moški, lep obraz ...

Zgodba o Lepoti, kot si jo predstavljamo na Zahodu, se začne v zibelki stare Grčije, nadaljuje se s poskusi, da bi Lepoto razumeli kot ustreznost določenim matematičnim razmerjem, se v srednjem veku zaljubi v svetlobo in barve, se nato zave, da je lahko lepo tudi tisto, kar se na prvi pogled zdi grdo ... Lepota je čutna, duhovna ali mešanica obojega, je razgibana, razigrana, divja ali pa mila, je ujeta v natančna razmerja ali pa nepravilna, služi čaščenju svetega ali pa zadovoljevanju potrošniških potreb. Je neopredeljiva in neulovljiva, a zato vedno znova vznemirljiva kot tema razmisleka in upodobitve.

O različnih obrazih Lepote smo se v tokratni oddaji Knjiga mene briga 29. 6. pogovarjali s slikarjem Jožetom Ciuho in kulturno antropologinjo Katerino Ferkov.