Na današnji dan se je pred 100 leti rodil francoski pisatelj, filozof in novinar Albert Camus, edini pravi predstavnik filozofije absurda. Leta 1957 je prejel Nobelovo nagrado za literaturo.

Uspeh mu ni bil položen v zibko
Drugi sin francoskih priseljencev v Alžiriji Luciena in Catherine Camus je imel težko otroštvo: ko je bil star komaj 11 mesecev, je njegov oče umrl na bojišču, delno gluha in nepismena mati pa je sinova vzgajala v hudi revščini in s pomočjo stroge babice.

V šoli je Albert končno dobil priložnost, da se osvobodi spon težavne družinske dediščine, tudi s pomočjo učitelja Louisa Germaina, ki je v fantu videl potencial in mladega Camusa usmeril na pot, ki ga je nato pripeljala do izjemne kariere filozofa in literata, celo do Nobelove nagrade za književnost.

Objem za gospoda učitelja Germaina
Ta poklon svetovne literarne javnosti je prejel leta 1957 (bil je drugi najmlajši prejemnik književne Nobelove nagrade po Rudyardu Kiplingu) in kmalu po tem je ljubljenemu gospodu Germainu napisal pismo, v katerem se mu je želel zahvaliti iz vsega srca. V njem je zapisal tudi spodnje vrstice:

"Tej časti ne pripisujem prevelikega pomena. A mi je vsaj dala priložnost, da vam povem, kaj ste mi pomenili in mi še danes, in da vam zagotovim, da vaš trud, vaše delo in široko srce, ki ga vlagate vanj, še vedno živijo v srcu enega vaših malih šolarjev, ki po vseh teh letih ni nehal biti vaš hvaležen učenec. Objemam vas z vsem srcem."

Camusovo karierno in življenjsko pot je na kratko mogoče povzeti v nekaj prelomnicah. Leta 1936 je na Univerzi v Alžiru diplomiral iz filozofije, štiri leta pozneje je začel objavljati v časopisu Paris-Soir. Med 2. svetovno vojno je dejavno sodeloval v odporniškem gibanju. Do leta 1947 je urejal glasilo Le Combat. Po vojni je deloval tudi kot režiser, lektor in dramaturg pri založbi Gallimard.

Smisel življenja je ...
Kot eksistencialistični pisatelj, ki je bistveno vplival na povojno evropsko duhovnost, je bil v primeri s filozofom Jean-Paulom Sartrom izrazit idealist in moralist. V intervjuju iz leta 1945 je zanikal kakršne koli ideološke vzporednice s sodobnikom: "Ne, nisem eksistencialist. S Sartrom se vedno čudiva, da naju povezujejo."

Četudi je človekovo bivanje označil samo po sebi za absurdno, je temeljni smisel vendarle našel v predanosti sočloveku, v solidarnosti in uporu posameznika proti nesmislu, krivici in nasilju.

Njegova glavna prozna dela so Tujec (1942), Mit o Sizifu (1942), Kuga (1947), Uporni človek (L'homme revolte, 1951), Padec (La chute, 1957), Izgnanstvo in kraljestvo (L'exil et le royaume, 1957), Dnevniški zapiski (Carnets, 1935-1951) in Članki (Actuelles, 1958). Napisal je tudi drami Kaligula (1944) in Obsedeno stanje (L'etat de siege, 1948).

Umrl je v prometni nesreči 4. januarja 1960 v Burgundiji, star 46 let. Preživeli so ga žena Francine, sicer pianistka in matematičarka, s katero se je poročil, čeprav je bil sicer glasen nasprotnik institucije zakona, in otroka, dvojčka Jean in Catherine, ki še danes upravljata Camusovo literarno dediščino.