V kulturnem domu v Cerknici se mu bodo nocoj poklonili s predstavitvijo monografije Jože Udovič (1912−1986): In iskra v besedi ostane.

Direktorica Knjižnice Jožeta Udoviča Cerknica Marija Hribar poudarja, da je v Udovičevem opusu najpomembnejša njegova poezija. V njegovih pesniških podobah med drugim odzvanjajo narava, predvsem notranjska pokrajina, z gozdovi in jezerom.

Tanek pesniški opus
Udovič je za časa življenja izdal tri pesniške zbirke. Za prvo, naslovljeno Ogledalo sanj (1961), v katero je vključil izbor pesmi iz 20-letnega obdobja, je prejel Prešernovo nagrado. Sledili sta ji zbirki Darovi (1975) ter Oko in senca (1982).

Kljub vojni izkušnji se je znal "otresti obremenjujočega družbenega angažmaja"
"V času do druge svetovne vojne se je razvijal v smeri močno refleksivne poezije," o Udoviču v svoji študiji piše literarni zgodovinar France Pibernik. "Vojna in okupacija sta zavrli naravni razvoj njegove ustvarjalnosti, saj se je znašel v izjemnih razmerah bodisi kot taboriščnik bodisi kot partizanski aktivist, kar mu je narekovalo vrsto vojnih motivov, ki so njegovo pesništvo obvladovali še prva povojna leta. Zgodaj je spoznal, kako usodno je naš splošni umetniški razvoj zavirala doktrina tako imenovanega socialnega realizma po sovjetskem ždanovskem vzorcu. Ovedel se je, kako slovensko pesništvo zaostaja za evropsko in svetovno poezijo, pa si zato prizadeval, da bi našel možnosti za modernizacijo temeljne poetike. Vsekakor mu je uspelo dognati izjemne novosti v smeri nadrealizma, s čimer je svojo poezijo rešil obremenjujočega družbenega angažmaja, predvsem pa je s svojo poetično določenostjo liriki v takratnih razmerah vrnil njeno avtonomnost."

Poezijo sveta je pripeljal do Slovencev
Hribarjeva je dodala, da je bil Udovič tudi odličen prevajalec svetovnih mojstrovin. Za Brochov roman Vergilova smrt je leta 1971 prejel Sovretovo nagrado, sicer pa je v slovenščino prelil tudi verze številnih velikih španskogovorečih lirikov, od F. G. Lorce in Vincenta Aleixandra pa do Gabriele Mistral in Pabla Nerude. Prevedel je še dela Dylana Thomasa, J.-P. Sartra, Kafke, Hesseja, Joyca in E.T.A. Hoffmanna.

Številni cenijo Udovičev pogum, da je že leta 1948 krenil na pot svobodnega književnika. V veliko pomoč, da se je lahko v tistih časih preživljal zgolj s pisanjem, mu je bil prijatelj Cene Vipotnik, urednik pri Cankarjevi založbi. Med ljudmi, s katerimi je Udovič prijateljeval, velja omeniti tudi Janeza Gradišnika in Edvarda Kocbeka.

V monografiji Jože Udovič (1912−1986): In iskra v besedi ostane, ki je izšla kot plod sodelovanja knjižnice iz Cerknice ter celjske Mohorjeve družbe, so zbrani dokumenti, spomini, pesmi ter druga dela. V knjigi je tudi šest Udovičevih fotografij, prek katerih so avtorji Marija Hribar, France Pibernik in Marta Jeglič želeli Udoviča prvič predstaviti tudi kot fotografa.