John Galsworthy se je rodil leta 1867 v Kingston Hillu, prihajal je iz bogate angleške rodbine. V Oxfordu je študiral pravo in od leta 1890 delal kot odvetnik, šele leta 1908 pa se je popolnoma posvetil pisateljevanju.

Avtorski vrhunec je dosegel s svojim najbolj prepoznavnim delom, družinsko kroniko v treh deli, Sago o Forsytih, ki je izšla med letoma 1906 in 1921. Omenjena trilogija in njegove kratke zgodbe obravnavajo zgornji srednji angleški razred in čeprav je prizanesljiv do svojih junakov, kritično prikazuje njihov snobizem, samozadostnost in zadušljivo (ne)moralno vedenje ter načela, so o avtorju zapisali na oddelku za anglistiko in amerikanistiko.

Posebno mesto namenja v svojem delu ženski, ki je ujeta v nesrečnem zakonu, k tematiki pa se je vračal tudi zaradi lastne izkušnje in ljubezni do Ade Pearson (ki je deloma navdihnila zgodbo Irene iz Sage o Forsytih). Nobelovo nagrado za književnost je prejel leta 1932, le leto dni pred smrtjo, in tedaj so v Švedski kraljevi akademiji zapisali, da zasluži nagrado zaradi "prefinjene umetnosti pripovedništva, ki doseže vrhunec v Sagi o Forsytih". Po delu je nastalo več filmov, iger in televizijska serija.

Zagovornik pravic žensk in nasprotnik cenzure
V svojih romanih se je ukvarjal z družbenimi in psihološkimi vprašanji življenj bogatih, kljub opisovanju privilegiranih slojev pa si je Galsworthy v svojih romanih prizadeval za reformo zaporov, pravice žensk in nasprotoval cenzuri. Bil je tudi prvi predsednik Mednarodnega združenja pisateljev PEN, na mesto katerega je bil izvoljen leta 1921.

Poleg Sage o Forsytih najdemo v njegovem opusu med drugim še romana Moderna komedija (1924-1929) in Zadnje poglavje (1931-34), med dramami pa Srebrna tobačnica (1906), Veselje (1907) ter Pravica (1910). Pisal je tudi novele in pesmi.