To je za MMC o vzgibih za nastanek Nove revije, katere 25. letnico praznujemo prav danes, povedal njen dolgoletni glavni urednik Niko Grafenauer. Dodal je še, da so v tem družbeno in politično utesnjujočem ter ideološko zasičenem ozračju ustanovitelji Nove revije skušali doseči možnost za demokratično refleksijo in z izpostavljanjem njenega pomena tudi vplivati na javnost.

Revija, ki slavi prostost duha
O tem je spregovoril tudi Jože Snoj, ki je skupaj s Spomenko Hribar prevzel urednikovanje Nove revije v enem izmed najbolj ključnih trenutkov njene zgodovine. To je bilo neposredno po izidu 57. številke, v kateri so bili objavljeni tako imenovani prispevki za slovenski nacionalni program. Jože Snoj se je navezal na izvirni podnaslov Nove revije – Mesečnik za mišljenje in kulturo - in jedrnato pojasnil vez med ideološkim izhodiščem novorevijašev in formiranjem samostojne države. Mišljenje namreč potrebuje prostost duha; vendar se ta prostost duha, ki jo sicer poseduje posameznik, lahko dodobra izrazi le v svobodnem narodu, torej v narodu, ki je prost. To pa je narod, ki mu je dana možnost samoodločbe.

Tine Hribar - prvi urednik Nove revije
Zavedanje potrebe po "sprostitvi" javnega prostora in njegovi preobrazbi so sodelavci Nove revije v ljudstvo skušali vnesti, tako pravi Tine Hribar, s sistematičnim stopnjevanjem kritike: Najprej so se "spravili" na stalinizem, sledil je leninizem, nato obdelava marksizma, vse do preizpraševanja temeljev Kardeljevega samoupravljanja. Hribar je bil tudi povsem prvi glavni urednik Nove revije in torej tisti, ki dolgo ni vedel, ali bo ta položaj sploh zares imel. Jugoslovanski cenzorji so namreč dolgo razmišljali, ali naj sploh dopustijo izid prve številke. Usoda je bila tudi v nadaljevanju negotova. Da bi zanamcem sporočili, koliko strani jim je bilo dovoljeno izdati, novorevijaši začetek vsake nove izdaje niso zaznamovali s številko ena; štetje strani se je nadaljevalo iz izdaje v izdajo.

Hoteli so dobro za celo Jugoslavijo, ne le za Slovenijo
In ves čas so sledili tudi isti filozofski usmeritvi, ki ji sledijo še zdaj. To je priseganje na različne resnice. Tine Hribar zagotavlja, da v Novi reviji nikoli ni prevladovalo le eno mnenje, čeprav je bila v ozadju vseh teh mnenj vedno želja po demokraciji. Kot takšna pa je bila Nova revija zapisana svetovljanstvu, oziranju onkraj meja slovenske nekoč republike, kasneje samostojne države. Zato tudi danes minister za zunanje zadeve Dimitrij Rupel pravi, da je bila Nova revija vedno usmerjena v Evropo. Samostojna država ni bila prvotni cilj; cilj je bilo članstvo v Evropi in tudi v Evropski uniji za vse jugoslovanske narode. Zaradi "širokega pogleda" sodelavcev so bili v Novi reviji objavljeni številni literarni in humanistični prispevki tujih avtorjev. Zato tudi Spomenka Hribar pravi: "Nobena druga slovenska revija ni v Slovenijo prinesla toliko sveta kot Nova revija."

Ventil, ki sprošča napetost po celi Jugoslaviji
In za to so bili Novi reviji hvaležni tudi številni razumniki iz drugih republik nekdanje Jugoslavije. Po besedah Nika Grafenauerja je bila Nova revija ventil za celo vrsto avtorjev iz drugih predelov Jugoslavije, ki drugod niso mogli objavljati. Danes je položaj seveda drugačen. Danes lahko tako rekoč vsak objavi, kar hoče. Če plača. Idealna situacija? Izraz tistega, za kar so si prizadevali svobodi mišljenja in izražanja zapisani novorevijaši?

Nikakor. To je le eden izmed simptomov novega režima, ki pa prav tako duši človeka. O tem je spregovoril Jože Snoj. "Vedno bolj perfidno, perverzno nam danes svobodo kupi denar, ki na videz ni občutljiv na svobodo duha." Položaj, ko je vse kupljivo, pa je položaj brez kriterijev. To lahko označimo tudi kot situacijo brez vsake etike, za vsakega humanista nesprejemljivo situacijo. Zato se mora po mnenju Jožeta Snoja najti revijo – to poslanstvo lahko prevzame Nova revija ali pa katera druga - ki bo obravnavala tudi te težave.

Polona Balantič