Borisu A. Novaku je Prešernovo nagrado prinesel izjemen in prepoznaven ustvarjalni opus, pri čemer je bil še posebej izpostavljen njegov monumentalni ep Vrata nepovrata v obsegu 45.000 verzov, ki je bil objavljen v treh knjigah.

"Ep je prav gotovo najstarejši način pripovedovanja zgodb, ki je nastal že pred izumom pisave. Nekatere osnovne značilnosti epa so povezane s tem, da so si morali prvi pesniki, pripovedovalci, rapsodi zapomniti tisoče verzov," je pred leti povedal v intervjuju za MMC.

Novak je v epsko pripoved položil lirsko izpoved; moderni prosti verz je prepletel s klasičnimi verznimi in pesemskimi oblikami; z zvočnostjo je okrepil podobje, s podobjem zvočnost; dokumentarno preverljivo zgodovino in družinski spomin je prekvasil z nebrzdano poetsko imaginacijo in globoko osebno meditacijo; strogo in trpko racionalno motrenje je dopolnil z neskaljenim čutnim in čustvenim dojemanjem, je bilo mogoče prebrati v utemeljitvi Prešernove nagrade. Vrata nepovrata so mu prinesla tudi veliko nagrado Slovenskega knjižnega sejma.

Boris A. Novak se je rodil 3. decembra 1953 v Beogradu. Po lastnih besedah je "po odraščanju dvojezičen". Starši so bili Slovenci, odraščal je v rodnem Beogradu, kjer je obiskoval srbsko šolo. Po končani Šubičevi gimnaziji v Ljubljani je študiral primerjalno književnost in filozofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je diplomiral leta 1978 in doktoriral leta 1996.

Med letoma 1980 in 1986 je delal kot dramaturg v SNG-ju Drama Ljubljana, nato je bil vrsto let urednik literarne revije za otroke Kurirček. Med letoma 1991 in 1996 je bil urednik literarnega programa za otroke v založbi DZS. Med politično gonjo po izidu sporne 57. številke v letu 1987 je opravljal dolžnost urednika Nove revije, katere soustanovitelj je bil. Od leta 2007 je redni profesor na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete. Od leta 2017 je izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Novak se je z leti uveljavil kot pesnik za odrasle in za otroke, pisec dramskih besedil za odrasle ter iger za otroke in mladino, esejist ter prevajalec srednjeveških provansalskih trubadurskih in francoskih pesnikov. Njegovo znanstveno zanimanje je usmerjeno v teorijo verza in prevajanja, provansalsko liriko, klasicistično dramatiko, evropsko simbolistično poezijo ter moderno slovensko in francosko liriko.

Kot avtor je objavil več deset knjig, med katerimi so pesniške zbirke Stihožitje, Hči spomina, Kronanje, Mojster nespečnosti in Svoboda je glagol. Znane so tudi njegove pesniške zbirke za otroke, denimo Prebesedimo besede in Periskop, ter drama Kasandra. Novakova dela so bila prevedena v številne jezike. On pa je kot prevajalec – predvsem iz francoščine in okcitanščine – med drugim izdal antologijo moderne francoske lirike. Poskrbel je tudi za prvi slovenski prevod lirike provansalskih trubadurjev Ljubezen iz daljave (2003).

Boris A. Novak je vseskozi dejaven tudi v širšem družbenem in političnem dogajanju. Bil je aktiven v gibanju za demokratizacijo slovenske in jugoslovanske družbe, bil je tudi predsednik Slovenskega Pena, organizator humanitarne pomoči za begunce in pisatelje v obleganem Sarajevu, predsednik Mirovnega komiteja in podpredsednik Mednarodnega Pena, boril se je tudi za pravice izbrisanih.

Za svoje delo je prejel številne nagrade – ob omenjeni Prešernovi in nagradi Slovenskega knjižnega sejma tudi nagrado Prešernovega sklada, Jenkovo nagrado za poezijo, Župančičevo nagrado mesta Ljubljana in Sovretovo nagrado za prevajanje.