Solženicin je roman napisal na podlagi številnih pričevanj o Stalinovem sistemu zaporov, ki so mu jih posredovali nekdanji zaporniki. Svoje zgodbe so mu začeli pošiljati po objavi dela En dan v življenju Ivana Denisoviča - prvega v Sovjetski zvezi, ki je opisovalo življenje v katerem izmed sovjetskih zaporov. Solženicin je delo napisal po svojih spominih na sedem let zapora, ki mu jih je država naložila, ker je v pismu nekemu prijatelju Stalina opisal kot "tistega z zalizci".

"Po objavi Ivana Denisoviča mi je pisalo na tisoče nekdanjih zapornikov. Takrat mi je postalo jasno, da mi je usoda naklonila tisto, kar potrebujem. Oni so mi dali material za Arhipelag," je Solženicin dejal v intervjuju nekaj mesecev pred smrtjo leta 2008. Roman, ki je izšel na Zahodu, je po Sovjetski zvezi s posredovanjem ljubiteljskih založnikov krožil v obliki skrivnih kopij.

Do kam segajo korenine zla?
Prav pričevanja dajejo delu pravo vrednost - pomagala so razkriti trpinčenje zapornikov, upore in pobege ter smrti zaradi lakote in mraza. V Stalinovem sistemu zaporov - izraz gulag je kratica za glavno upravo taborišč - je umrlo več milijonov ljudi. V knjigi je pisatelj razčlenil izvor te krute institucije in 'zasluge' zanjo pripisal samemu začetniku sovjetske države, Leninu, ki sicer v zgodovini velja za manj krutega in norega oblastnika kot Stalin.

Knjigo, ki jo je Solženicin pripravljal deset let, je objavila sovjetska emigrantska založniška hiša YMCA-Press. Prevedena je bila v 40 jezikov, prodanih pa je bilo okoli deset milijonov izvodov.

Rehabilitacija v domovini
Solženicin, ki mu je Sovjetska zveza tudi odvzela državljanstvo, si je drugi dom ustvaril v Vermontu v ZDA, kjer je ostal vse do svoje zmagoslavne vrnitve v domovino leta 1994. Vrnitev se je torej zgodila natančno dvajset let po tem, ko je Solženicin s štiriletno zamudo prejel leta 1970 podeljeno mu Nobelovo nagrado za književnost.