Po pisateljevem mnenju mora prisluhniti ne le domačim, temveč tudi tujim piscem, vendar ne tistim, ki nam skušajo nekaj dopovedati, ampak takim, ki nas na poti iskanja osebnih in splošnih resnic znajo zvabiti s sabo. Tistim, "ki si upajo spregovoriti o splošno sprejetih resnicah drugače. Ki nas znajo tudi še česa naučiti. Ki znajo osvetliti temne lise v našem polju vidnosti. Ki nas znajo tudi kdaj razjeziti, kar pomeni, da so podrezali v naše predsodke. Ki imajo dovolj poguma, da nam povejo tudi kakšno neprijetno resnico. Samo tako bo Sodobnost ostala sodobna in stabilna sredi plime novosti, ki jih pospešeno prinaša vrtinec sprememb".

Slovenski literati bodo jubilej počastili 6. maja, ko bodo v Cankarjevem domu svoje pesmi brali Ciril Zlobec, Maja Vidmar, Milan Jesih, Meta Kušar, Milan Dekleva, Ivo Svetina, Uroš Zupan, Andrej Medved, Peter Kolšek, Milan Vincetič, Marko Kravos, Iztok Osojnik in Veno Taufer. Ob tej priložnosti bodo podelili tudi nagrado za najboljši esej in kratko zgodbo. Nagradi, ki so ju doslej podeljevali v sodelovanju z Društvom slovenskih pisateljev, bodo od letošnje podelitve izročali sami.

Iz boja za pravičnejši družbeni red
Na nastanek revije Sodobnost je v tridesetih letih 20. stoletja vplivala kriza Ljubljanskega zvona, ki po mnenju nekaterih ni dovolj radikalno branil narodnosti in svobode duha pred dogmatično miselnostjo ter se je premalo odločno zavzemal za pravičnejši družbeni red. Nekaj sodelavcev je svoje poglede predstavilo v brošuri Kriza Ljubljanskega zvona, zapustilo revijo in ustanovilo Sodobnost. Prvi trije uredniki revije Sodobnost so bili Josip Vidmar, Ferdo Kozak in Stanko Leben, ki so poosebljali napredno, socialno usmerjeno miselnost.

Zaradi vojne je nato revija za tri leta prenehala izhajati in se pod uredništvom Juša in nato Ferda Kozaka vnovič prebudila leta 1946 kot Novi svet. Revija se je leta 1953 preimenovala v Našo sodobnost, ta pa leta 1963 nazaj v Sodobnost.

V šestdesetih letih je revija krmarila med različnimi čermi, od politike poslušnega uredništva pod vodstvom Borisa Ziherla do uporništva leta 1964, ko je uredništvo s 64 književniki in publicisti nasprotovalo ukinitvi Perspektiv ter tako sprožilo uredniško krizo in zamenjavo urednika ter uredniškega odbora. Na čelu revije se je izmenjalo deset urednikov. Po Vidmarju, Ferdu Kozaku in Lebnu so sledili Juš Kozak, Ziherl, Drago Šega, Dušan Pirjevec, Mitja Mejak, Ciril Zlobec, od leta 1998 pa je urednik revije Evald Flisar. Ta je bil na začetku glavni, zadnjih nekaj let pa je odgovorni urednik. Glavna urednica je postala Jana Bauer, sicer tudi urednica knjižnega programa Sodobnosti.

Odprta vsem generacijam in smerem
Sodobnost, ki je v literarno orbito izstrelila skoraj vse pomembnejše slovenske avtorje druge polovice 20. stoletja, je bila vedno odprta za vse generacije in vse estetske smeri. Posebno pozornost je posvečala odkrivanju, spodbujanju ter vodenju novih in mladih avtorjev in prav v teh vidita Zlobec in Flisar prihodnost revij. Pisatelja delita podobno vizijo, da bo Sodobnost ostala sodobna samo tako, da se njena vsebina postopoma predaja v roke mlajših, ki vidijo in razumejo svet in čas drugače.

Kot je ob jubileju zapisal Flisar, je primerjalna študija svetovnih literarnih revij že pred leti pokazala, da se njihova naklada kjer koli na svetu, tudi v državah, kjer imajo 100 milijonov ali več prebivalcev, suče v povprečju med 400 in 1000 izvodi. Še zmeraj govorimo o številkah, ki še zdaleč ne dosegajo naklade, recimo, Slovenskih novic. Toda literarne revije še kar naprej izhajajo, celo v tako revnih državah, kot je Bangladeš, kjer jih je celo več kot pri nas. In skoraj povsod jih pri življenju ohranjajo državne subvencije ali sponzorska sredstva, piše.

Na fenomen je opozarjal že pred desetletjem, ko je v uvodniku Sodobnosti med drugim zapisal: "Še nikoli se ni življenje spremenilo tako radikalno v tako kratkem času kot v zadnjih 20 letih. Kvantitativna eksplozija medijev, trivializacija ali politizacija interesov (ali oboje hkrati), inflacija (in z njo razvrednotenje) besede, globalizacija informacijskega omrežja, razduhovljenje, ki spremlja razmah porabništva in kapitalizma, ne nazadnje pa tudi demokratična razpršitev političnih teženj - vse to pomeni, da 'revija za književnost in kulturo' ne more nikoli več biti podobna ničemur od tistega, kar je bila."