To je odslej na voljo širši javnosti na spletu tako v obliki elektronske knjige kot v elektronski zbirki pisem. Intimne zgodbe v pismih osvetljujejo del zgodovine širše Goriške in potrjujejo, kako globoko je aleksandrinstvo zaznamovalo življenja naših prednikov.

Pisma so digitalizirali na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici v sodelovanju z Društvom za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink in drugimi ustanovami ter v sklopu štirimesečnega interdisciplinarnega projekta Digitalizacija kulturne dediščine Primork in Notranjk.

"Pisma prinašajo predvsem pogosto preslišane ženske glasove, ki so zaradi ekonomsko-političnih razlogov migrirale v Egipt in z zaslužkom pomagale svojim družinam iz hude revščine. Presenetilo me je, da so mnoge avtorice in avtorji pisem, ki so imeli večinoma le osnovno izobrazbo, zelo pretanjeno in s toplino izrazili svoja čustva. Iz osebnih zapisov spoznavamo doživljanje in razmišljanje ljudi ter družbeno-politične razmere v prvi polovici 20. stoletja tako pri nas kot v Egiptu. Ob branju teh pisem se vprašam, kaj pa bodo zmogli naši zanamci čez nekaj desetletij razbrati o sedanjem življenju iz naših elektronskih, družbenih in podobnih sporočil," je na predstavitvi konec junija na dvorišču Kulturnega centra Mostovna v Solkanu ob koncu projekta poudarila njegova vodja Katja Mihurko Poniž s Fakultete za humanistiko.

Digitalizacija pisem poleg ohranjanja kulturne dediščine omogoča tudi iskanje podatkov, jezikovne analize in morebitno prihodnjo nadgradnjo. "Gre za t. i. študentske projekte za inovativno družbeno korist, ki jih sofinancira evropski socialni sklad. Tak tip projekta delamo že drugič in ponovno sodelujemo z Društvom za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink. V nekaj mesecih smo digitalizirali približno petsto pisem. Glede na to, da so jih, na primer, na Irskem digitalizirali pet tisoč v desetih letih, lahko rečem, da smo bili uspešni. In upam, da bo to služilo kot osnova za nadaljnje delo in raziskave," je sklenila vodja projekta.

Ljubezen in hrepenenje, dvomi in skrbi
Na predstavitvi, poimenovani Ljubezen v pismih, je igralka in režiserka Neda Rusjan Bric prebrala nekaj odlomkov iz pisem svojih starih staršev Felicite Koglot in Franca Perica iz Bilj, ki jih je pred leti uporabila v svoji avtorski predstavi o aleksandrinkah, zdaj pa jih je v imenu potomcev in hraniteljev posredovala v uporabo. Felicita je prvič imigrirala v Egipt, da je zaslužila za doto, po vrnitvi, poroki in rojstvu otroka pa se je čez nekaj let še drugič odpravila na delo v daljno deželo, tokrat zaradi hudih politično-gospodarskih razmer, ki jih je povzročil fašizem. Njen mož je v tistem času, kot mnogi drugi vaški gradbinci in zidarji, odhajal na sezonsko delo v Švico. To je korespondenca dveh zaljubljenih mladih, ki sta si prizadevala za srečo in blagostanje. "V pismih zaznavamo štiri teme, ki se zdijo pomembne za čustveno izkušnjo migracije in ločitev mladega para: ljubezen in hrepenenje, dvomi in skrbi, opravljanje in govorice ter družinski odnosi. Pisma nas popeljejo v notranjost uma in src običajnih ljudi, katerih osebne in družinske identitete in okoliščine je resničnost mednarodnih migracij najbolj prizadela," je v elektronski knjigi zapisala Mirjam Hladnik Milharčič.

Pisma sta prepisali in uredili študentki Lara Vončina in Maja Orel Jakič pod mentorstvom dr. Megi Rožič. Sodelujoče so se strinjale, da je bilo delo zahtevno zaradi mestoma arhaičnega narečja, pomešanega z italijanskimi izrazi, značilnimi za obmejni prostor, ter ponekod zbledelega in slabše ohranjenega besedila skoraj sto let starih pisem. "Ob tako temeljitem branju se nam je zdelo, kot da smo vstopile v njuna življenja," so priznale študentke, ki so med drugim pretipkale in uredile devetdeset pisem omenjenega para.

Zbrane na predstavitvi projekta je pozdravila tudi predsednica Društva za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink Darinka Kozinc, nekaj stalnih članic pa je z avtentičnimi oblačili in govorico oživilo zanimive utrinke iz življenja aleksandrink. Za glasbeno spremljavo so poskrbeli Fantje s Krasa.

Odlomek iz pisma Felicite svojemu (takrat še zaročencu) Francu
"Oh, kako sem bila srečna nocoj, ko sem sanjala, da smo se vrnile jaz in Zorka domov in da ste nam prišli nasproti po cesti in ravno par korakov je še manjkalo, že sem mislila kako se bomo pozdravli in poljubli, pa me pokliče gospa za it k otroku. Res škoda. Upajmo, da kakor vse na svetu enkrat mine, da tako nam mine tudi ta tri leta in da če nam Bog zdravje ohrani, da včakamo tudi ono srečno svidenje. Kako si večkrat predstavljam oni srečni trenutek, ko bi se vapor približeval kraju. Ah, ne smem si misliti, ker je še dolgo, dolgo do tega cilja. Vedi, da zdaj pripoznam pregovor, da v tujini se več solzi potoči, nego vode popije. Vedi, da včasih hoče počiti srce od domotožja!"