Status uspešnice je za delo s tako kompleksno strukturo precejšnje presenečenje; v romanu se ne mešajo le različna časovna in ideološka obdobja polpretekle ruske zgodovine, s skoraj nevidnimi šivi sta ločeni tudi romaneskna realnost in imaginarni deli občasno postmodernistično navdihnjene proze Salnikova, prestreljene z elementi črnohumorne surrealnosti. Pred nami je skratka primerek "nore ruske umetnosti", kjer sta iluzija in realnost brezupno zabrisani. Lahko se vprašamo: smo priča opisovanju resničnega sveta ali je vse skupaj gripozna halucinacija treh protagonistov?

Naslov v principu razloži osnovno premiso; v mestu pod Uralom v času Jelcinove divje privatizacije devetdesetih let 20. stoletja za gripo zbolijo vsi trije člani družine Petrov. Salnikov se ne trudi nikogar poimenovati. Oče, mati in sin so Petrov, Petrova in Petrov mlajši. Njun zakon je z leti zašel v krizo, Petrova, knjižničarka, je Petrovu, faliranemu umetniškemu grafiku, zdaj avtomehaniku, ki na začetku romana, prekrokan, potrebuje dva dni, da prispe domov, očitala neambicioznost, zato se je od njega ločila. Ampak dejstvo, da Petrovi še vedno živijo skupaj, nikogar ne preseneča, čeprav je Petrovo ob "ločitvi" kar malo prizadelo, da jo je Petrov sprejel tako stoično in da Petrov mlajši iz vsega skupaj ni delal drame; "ni si začel izmišljati prijateljev ali videvati mrličev ali padati v depresijo, njegov šolski uspeh se ni poslabšal, ampak je ostal enako povprečen kot on sam."

Salnikov je evidentno mojster opisovanja dezorientiranih absurdov vsakdana, ki – še vedno smo v fazi ločitve – kulminira v tem odstavku: "Vsi so se strinjali, da si je Petrov kriv sam – bodisi žene ne zadovolji bodisi jo odvrača s stripi […] Ko pa se je izkazalo, da je Petrova kljub ločitvi še zmeraj skupaj s Petrovom, je vsem vzelo sapo. Tudi Petrovu. In menda sami Petrovi. To je bilo fantastično, nerazložljivo ravnanje."

Nerazložljivega je – tako v romanu kot filmu – precej, čemur pa ni vredno posvečati pretirane pozornosti, smiselno artikulirati rusko umetnost je bilo od nekdaj zahtevno početje, ki v Petrovih v časih gripe dobi konture misije nemogoče. Vredno se je predati prozi Salnikova, temu pandemoniju tranzicijske urbane bolehnosti, neskončnega čakanja v vrstah, ideološkega pričkanja, prenatrpanih trolejbusov, alkoholnih hlapov in samomorilsko nastrojenih faliranih pisateljev, ki skušajo umetniško nesmrtnost (tako Petrov) doseči s prezgodnjo smrtjo. Salnikov premore sposobnost, da z enako slikovito senzibilnostjo opisuje tako komične prigode kot trpljenje. Rusijo vidi kot deželo brez prihodnosti. Petrov mlajši, "prihodnost države", je v času Putinovega dviga že izgubljen.