Lewis Carroll je leta 1865 z romanom Alica v čudežni deželi (vsaj na prvi pogled) popisal dogodivščine dekletca, ki skozi zajčjo luknjo pade v čaroben svet, kjer jo čaka cel kup fantastičnih dogodivščin. Zgodbo je hčerkama dekana Henryja Liddella med veslanjem po Temzi pripovedoval oxfordski profesor matematike, Charles Dodgson. Ena od deklet, desetletna Alice, je Dodgsona po izletu toliko časa prepričevala, da ji je naposled ustregel in svojo pravljico (pod psevdonimom Lewis Carroll) zapisal. In rodila se je Alica, ki v Čudežni deželi spozna Srčevo kraljico in igra kriket s plamenci namesto kijev.

Zakaj se le Režalka tako reži?
Že od šestdesetih let prejšnjega stoletja pa se bralci radi zabavajo tudi z iskanjem "skritih" tem in motivov v romanu. Primeri: mačka Režalka izpuhti v prazen zrak in za seboj pusti samo enigmatičen nasmešek; Alica uživa napoje in koščke gob, da se telesno preobrazi; gosenica puha nekakšno zapleteno vodno pipo. Celotna zgodba je tako zelo prepojena z nadrealističnim vzdušjem, da so njenemu nastanku preprosto morala na nek način botrovati mamila, razmišlja Sophie Robehmed v prispevku za BBC. Nenazadnje so bili to časi, ko je bil opij dostopen popolnoma zakonito.

Neov spust v zajčjo luknjo
Jefferson Airplane seveda niso edini, ki so iz Carrollovega romana naredili popkulturno referenco. "Vzameš plavo tableto, se zbudiš v svoji postelji in verjameš, kar pač hočeš verjeti. Če vzameš rdečo tabletko, ostaneš v Čudežni deželi, in pokazal ti bom, kako zelo globoka je zajčja luknja," reče Morpheus v prvem delu kultne trilogije Matrica.

Morda taki zaključki več povejo o nas kot o avtorju
In če boste že s kratkim brskanjem po spletu našli nešteto člankov, ki "neizpodbitno dokazujejo" tematiko mamil v Alici v Čudežni deželi, pa stroka ostaja skeptična. Za Carrolla namreč velja, da ni bil uporabnik opija ali lavdanuma. "Ideja, da so nadrealistični elementi teksta posledica zadrogiranih sanj, v naši kulturi pade na plodna tla, še posebej v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih, ko je bil LSD vseprisoten," opozarja Heather Worthington, profesorica otroške književnosti na Univerzi v Cardiffu. "Ker je besedilo tako nenavadno in težko opredeljivo, je iskanje razlage zanj v pisatelju obenem preprosto in vznemirljivo."

Podatki, ki nas navdajajo z nelagodjem
Senca, ki visi nad marsikaterim bralcem romana, pa je tudi vprašanje Carrollove spolne usmerjenosti. Pisatelj, ki se je veliko ukvarjal tudi s fotografijo, si je za motiv rad izbiral na pol ali popolnoma gole otroke; in nenazadnje je skozi današnjo optiko na moškem, ki redno sklepa prijateljstva z mladimi dekleti, nekaj "sumljivega". "Odrasle bralce Carrollovo zasebno življenje fascinira, ker je njegov roman napisan za otroke, dejstvo, da je ob tem fotografiral gora dekleta, pa je za današnji čas nesprejemljivo," za BBC povzema Worthingtonova. "Da je literarno Alico navdahnila deklica, ki jo je v resnici poznal, vsemu skupaj doda še novo plast."

Biografi razlagajo, da sta nedolžnost in mladost Carrollovih portretirank v njem vzbujali slo, a ne spolne narave. "Dekleta so zanj pomenila neobsojajočo in aseksualno občinstvo, ki se mu je lahko odprl. Imele so ga rade, on pa si je ob njih oddahnil," je prepričana Jenny Wolf, avtorica knjige The Mystery of Lewis Carroll. "Čeprav so ga privlačile ženske, je bil celibat pogoj njegove službe (od nekaterih akademikov v Oxfordu se je to v 19. stoletju pričakovalo) in trdno je verjel, da bi bili spolni odnosi v nasprotju s tem, kar mu narekuje Bog."

Včasih je pravljica ... samo pravljica
Če upoštevamo okoliščine nastanka zgodbe - improviziran poskus zabavati dekletci v čolnu - je seveda čisto mogoče, da vsi interpreti v knjigi vidijo veliko več, kot je avtor vanjo v resnici vnesel. Še en oxfordski profesor književnosti, Richard Jenkyns, denimo vztraja, da je Alica v Čudežni deželi morda "najbolj izrecno na otroke osredotočena knjiga vseh časov" in da je njen edini namen "zabavanje bralcev."