Odreka se pomagalom tehnološke ekstravagantnosti, zemljepisne eksotičnosti, načrtnega avanturizma in praznega žurnalističnega zanosa: večinoma se giblje z avtomobilom, obdeluje vzhodna in jugovzhodna obrobja Evrope, ki množic ne zanimajo ali gojijo do njih odpor, kdaj tudi upravičen, zaseda obstransko opazovalno pozicijo ter je v žlahtnem smislu realističen, že domala kruto resnicoljuben. A mu barantanja s fantomom resnice ni mogoče očitati. Ta pojem ubeseduje s skrbno pretehtanimi in dorečenimi spoznavami. Njegov individualizem je iskreno poudarjen, prežarčen z objektivnostjo misleca. Je nedvoumen interpret razcepljene identitete ogromnega števila tako rekoč Polevropejcev, torej slovanskega vzhoda in juga ter drugih etnij v državah, ki jih je pred dvema desetletjema k svojemu zahodnemu jedru pripustila evropska zveza – ali ki še, povsem negotovo, čakajo na priznanje zgodovinsko agresivnejše družine nekdanjih kolonialnih sil. Svojo držo si je poljski pisec končno utrdil tudi tako, da se je kot prestolnični mestni prebivalec preselil na demografsko zdesetkano galicijsko podeželje, se pravi na območje, kjer se dotikajo in prepletajo etnična ožilja Poljakov, Slovakov, Madžarov in Ukrajincev – da ne omenjamo Romov in na splošno manj znanih manjših in nedržavotvornih ljudstev.

Prozna zbirka Fado, ki jo podnaslavlja oznaka Popotne skice, je najmanj s polovico svojega obsega naslonjena prav na to območje. Ali še ožje oziroma osebneje in intimneje: na kraj avtorjevega bivanja in domovanja ter njegovo osebnostno zgodovino in odnose. Res je, Stasiuk tudi sicer ne skriva in tudi ne zamegljuje svojega dejavnostnega, razmišljujočega, čustvujočega bitja in bistva – konec koncev si ni mogoče zamišljati potopisja, predajanega v, recimo, tretji osebi! Celostno prisoten je v spominih na otroštvo, na počitnice pri starih starših na podeželju, v leseni hiši, v času in prostoru brez hrupa in smeti; kot starejši mladostnik, ki sodoživlja nacionalno evforijo med obiski poljskega papeža; kot zrel mož in oče, ko spremlja hčerino odraščanje. Veliko pozornosti, in to upravičeno, ter knjižnih listov je namenjenih razmišljanju o Evropi, celini najmanj dvoje civilizacijskih obrazov, ter o njenem vzhodu in jugovzhodu, ki izgubljata svoje avtohtone značilnosti in bogastvo v obupanem ponikanju v plastificirane privide blaginje in porabniškega samozadovoljevanja. Le slaba polovica knjige je tako napolnjena s čezmejnimi prostorskimi premiki, in še to le v okruških in v na videz publicističnih, aktualističnih prizorih. Nemara se marsikateremu bralcu s takšnimi vsebinskimi razmerji ne bodo uresničila pričakovanja – a si upam trditi, da ne bo razočaran in da se ob branju in po njem ne bo čutil opeharjenega. Stasiuk preprosto ne zna dolgočasiti: še takšna sitnobna bralska uglasitev v besedilih ne bo našla mesta, kjer bi mogla mojstru poočitati prisiljenost, neprepričljivost, zgolj teku fabule ali slogu uslužno odvečnost. Nič manj kot to ni pomembno, da je Stasiukova proza kljub poudarku na plastični predstavljivosti in v precejšnji meri tudi družbeno-politični angažiranosti izredno blagoglasna in poetična. Ne le ko slika krajine in tihožitja, temveč nič manj takrat, ko riše portrete, mrtvo urbanost ali množične prizore.

Melanholično, a zvonko in milo. Resnično kot fado.

Iz oddaje S knjižnega trga.