Britanskega pisatelja Arthurja C. Clarka so ob spremljavi glasbe iz filma 2001: Vesoljska odiseja pokopali v njegovi "privzeti" domovini, na Šrilanki. Vsa država se je v času pogreba za eno minuto pogreznila v žalni molk.

Pogreb brez verskega obredja
"Na svojem pogrebu nočem nobenega obredja katere koli verske izpovedi," je v svoji oporoki naročil Clarke, ki je bil, preden je preteklo sredo umrl zaradi odpovedi srca, 13 let priklenjen na invalidski voziček. In res: žalujoči, ki so se prišli pokojniku poklonit, so rože polagali ob truplo, ki je počivalo pod "obokom" iz slonovih oklov. Clarkova zahteva pravzaprav ni presenetljiva, če vemo, da je vero imel za simptom človeške "nedonošenosti", nekaj, kar je treba prerasti in pustiti za seboj.

Apokaliptične vizije prihodnosti
Vseeno pa je taka "ateistična gorečnost" presenetljiva za marsikaterega ljubitelja Clarkovih del: eden od ustanoviteljev moderne literarne znanstvene fantastike, kamor ponavadi štejemo tudi Isaaca Asimova, Roberta A. Heinleina in Raya Bradburyja, je veljal za najbolj "bibličnega" med njimi, za tistega, ki je v svoje knjige vdahnil največ misticizma in špekulacij o tem, od kod prihajamo in kam smo namenjeni.

Dober primer je seveda Kubrickova Vesoljska odiseja, film, ki je bil posnet s Clarkovim sodelovanjem in po predlogi njegove kratke zgodbe. Če bi šlo za golo znanstveno fantastiko in futurizem, bi film v času računalniške animacije in posebnih učinkov verjetno že utonil v pozabo - a gre za vizijo prihodnosti človeštva, utelešene v "izgubljenem" zarodku v vesolju, ki človeku še danes pošlje srh po koži. "Mi smo najmlajša civilizacija v vesolju," je nekoč opozoril Clarke. "Pred sto tisoč leti nas sploh še ni bilo. Kdo ve, kaj bo(mo) čez milijon let?"

Celo naslovi številnih njegovih romanov napeljujejo na biblično dikcijo: If I Forget Thee, Oh Earth ... (Če pozabil nate, o Zemlja ...) je zgodba o fantku, ki živi v koloniji na Luni, a ga oče odpelje pogledat "domači planet", kjer od jedrske vojne dalje ni več mogoče živeti. V The Nine Billion Names of God (Devet milijard božjih imen) spremljamo življenje v samostanu, kjer menihi verjamejo, da je edini cilj človeštva za pisati devet milijard permutacij črk, ki tvorijo skrivno božje ime, pri tem pa jim z opremo pomaga nekakšna mogočna korporacija.

Svetopisemsko podobje je seveda včasih tudi zelo apokaliptično obarvano: v romanu Childhood’s End (Konec otroštva) se raj na Zemlji zruši, ko z neba privršijo Gospodarji, nekakšni mali hudiči v kompletu z "usnjatimi krili, rožički in kosmatimi repi).

Kakor koli že - platno, na katerem Clarke slika svoje futuristične tehnološke iznajdbe, ponavadi spominja na biblično Stvarjenje. Pri vsem skupaj je srhljvo predvsem to, da je svoje mistične špekulacije pospremil z vizijami prihodnosti, ki so se že sedaj izkazale za zelo verjetne. Ko si ni tega še nihče predstavljal, je že govoril o mreži satelitov, ki krožijo nad določeno točko na Zemlji in tako tvorijo mrežo signalov, s katero je danes nas svet resnično obdan.

Tri neizpolnjene rojstnodnevne želje
Mož, ki je decembra lani praznoval svoj 90. "obrat okrog sonca", je na vprašanje, kje bi najraje videl svoj spomenik, odgovoril: "Stopite v katero koli dobro knjižnico in tam boste videli mojo zapuščino." Vseeno pa je imel tri rojstnodnevne želje: da bi se človeštvo nehalo bojevati za nafto in da bi na Šri Lanki, ki jo že četrt stoletja izčrpava državljanska vojna, zavladal mir, ... in da bi ga poklical E.T.

Ana Jurc