Šteger, ki je v petek v času od jutra do 15. ure v izložbi ljubljanskega Maximarketa, nato pa še zunaj med protestniki, napisal knjigo, je povedal še, da jasnega načrta za pisanje ni imel. Če bi hotel projekt preveč precizirati in bi se ukvarjal le s tem, kaj vse je hotel povedati, bi namreč podrl idejo projekta: da nekaj nastane iz tistega, kar vznikne spontano. Tako je zjutraj, denimo, mimo izložbe šel moški, ki si je prižgal cigareto. Trenutek, ko je ta v jutranjem mraku zažarela, se mu je v procesu pisanja vseskozi vračal.
Časa za dokončanje knjige je imel dvanajst ur, pri čemer ni imel dostopa do drugih datotek na svojem računalniku ali do spleta. Dogovorjeno je bilo, da bo oddal, kar bo zapisal, dodatnih uredniških posegov ni bilo.

Delo sorodno novinarskemu poročanju?
Ena izmed njegovih sogovornic na predstavitvi knjige, urednica Nela Malečkar, je omenila sorodnost z novinarskim delom, ki prav tako poteka sredi dogajanja. Sama na knjige sicer gleda staromodno, saj meni, da morajo imeti nadčasovno razsežnost, h kateri nikakor ne sodi pisanje pod pritiskom.

A kot je pojasnil Šteger, mu ni šlo za popisovanje dogajanja, kot se morda zdi na prvi pogled, temveč ga je zanimalo, ali lahko spravi samega sebe oziroma jezik v situacijo, ki je sama po sebi nelagodna, in to tako, da se je jezik prisiljen odzvati. Pri tem se je odločil za formo nagovora, in sicer da bo pisal pisma nekomu zunaj, ne da bi vnaprej vedel, komu. "Nisem hotel direktno kritičnega ali narodnobuditeljskega načina, temveč literarni postopek," je pojasnil.

Literarna novost ali že znana praksa?
Zgodovinar Igor Grdina je ob tem dodal, da je tovrstni način pisanja za lirika morda eksperiment, a za pripovednika situacija ni tako nevsakdanja - pomisliti je treba le na pisatelje 19. stoletja in njihove kolportažne romane ali na Dostojevskega, ki se je lotil pisanja Besov, da bi lahko preživljal družino. Na vprašanje, kakšen zgodovinski vir predstavlja literatura, je odvrnil, da bo zgodovinar iz Štegrovega besedila morda nekoč lahko razbral več, kot bi iz novinarskega poročila ali iz spominov.

Tudi umetnostni kritičarki in pisateljici Mojci Kumerdej se nastop ni zdel zelo nenavaden, saj je eksplicitnost ustvarjalnega procesa po njenih besedah stvar zadnjih desetletij. Primerjava z žurnalizmom po njenem mnenju ni najprimernejša, saj je Šteger vnaprej vedel, da se bo lotil projekta. Res pa je, da ni imel časa, da bi zapisano prebral še enkrat - ta čas pa je po njenem mnenju ključen, saj omogoči, da svoje delo ugledaš skozi distanco.

Pisma materam pesnikov - in vrečkam za smeti
In kdo so naslovniki Štegrovih pisem? Kot je povedal, so namenjena materam slovenskih pesnic in pesnikov, vrečkam za smeti in vsem košem v slovenskem parlamentu, prstnim odtisom na bankovcih, metli, s katero so lovili čarovnice, in sinu.

Čeprav mu v prvi vrsti ni šlo za (samo)ironijo, pa je Šteger navedel še, da je vendarle želel nastaviti tudi ironično ogledalo blogerskemu ekshibicionizmu, saj smo po njegovih besedah danes stopili iz dobe bralcev v dobo avtorjev. Avtorjev je tako vse več, bralcev pa vse manj; potreba po objavljanju in opaženosti je vse večja, je sklenil.