Urednici Aleksandra Nuč Blažič in Michaela Wolf sta zbrali prispevke 12 avtorjev iz sedmih držav. Monografija je sicer izšla že jeseni 2020, a jim takrat zaradi razmer, povezanih z epidemijo covida-19, ni uspelo izvesti javne predstavitve.

Urednica Aleksandra Nuč Blažič z oddelka za prevodoslovje mariborske filozofske fakultete je na današnji predstavitvi v Univerzitetni knjižnici Maribor (UKM) povedala, da je bilo izhodišče za pripravo tega znanstvenega dela prelomno obdobje v zgodovini habsburške monarhije, ki so jo predvsem v prvi polovici 19. stoletja zaznamovali naraščajoči narodnostni spori in zahteve po jezikovni emancipaciji.

Tema je po njenih besedah še danes aktualna, saj smo še vedno vsakodnevno soočeni z večjezičnostjo in različnimi ureditvami glede možnosti rabe posameznega jezika v vsakodnevnem življenju.

Michaela Wolf z inštituta za teoretsko in uporabno prevodoslovje Univerze v Gradcu je poudarila, da ostaja prevajanje in tolmačenje zaradi večjezičnosti pomemben, a še vedno večinoma manj viden del komunikacije v družbi, čeprav ključno prispeva k zagotavljanju enakopravnega položaja in medsebojnemu razumevanju.

Skupno 12 prispevkov v monografiji je razdeljenih v štiri tematske sklope. Med drugim prinašajo analize instrumentacije prevajanja v znanosti, podob monarhije v šolskih učbenikih, prevajanja dramskih besedil in predstavitve nekaterih protagonistov na področju prevajanja in tolmačenja v tistem času.

Tolmači so bili večinoma strokovnjaki s posameznih področij
Prevajalci in tolmači v habsburški monarhiji sicer niso imeli kakšnega posebnega statusa, saj ni bilo organiziranega izobraževanja. Velikokrat so bili strokovnjaki s tistega področja, s katerega je izhajalo osnovno besedilo, na primer zakonodajo so prevajali pravniki.

Po besedah Michaele Wolf so ti pomembno prispevali k razvoju prevajalske stroke, ko so o svojih prevajalskih izkušnjah pisali v časopisih in so tako sprožali razprave, kako naj se določena zadeva prevaja in tudi kdo je primeren za takšno opravilo.

"V monarhiji se je intenzivno prevajalo in tolmačilo, še posebej po letu 1848, ki je bilo prelomno leto v monarhiji. S tem se je začela počasna institucionalizacija teh dveh poklicev," je dodala Aleksandra Nuč Blažič. "Brez prevajanja in tolmačenja ni bilo mogoče takrat preživeti in s sourednico ugotavljava, da to velja še danes," je dodala.

Jezikovne pregrade v vseh plasteh družbe
Prevajanje in tolmačenje se je najprej uveljavilo v upravnih postopkih. Večjezičnost je prišla do izraza tudi na povsem zasebni ravni, saj je bilo po besedah Aleksandre Nuč Blažič veliko primerov, ko so na primer čistilke ali varuške govorile drug jezik kot gospoda, ki so ji služile. "Vsakodnevno je bilo treba presegati jezikovne razlike," je dejala.

Avtorji prispevkov v nemškem ali angleškem jeziku v monografiji, ki je izšla pri dunajski založbi Praesens, so Moritz Csaky, Hans Goebl, Laszlo Maracz, Sherry Simon, Jan Surman, Karin Almasy, Nadja Grbič, Andrew Fisher McKinney, Andreea Odoviciuc, Iulia Elena Zup in Andreja Pignar Tomanič.