Končno bo izšla enigmatična Beckettova zgodba Echo Bones, ki mu je pred osmimi desetletji niso hoteli objaviti, češ da je urednik "ob njej dobil kurjo polt". Prvotno je sicer nastala kot sklepna zgodba za zbirko med seboj povezanih zgodb More Pricks Than Kicks iz leta 1934.

Urednik Charles Prentice je bil v pismu, s katerim je zavrnil eno izmed zgodb, precej neposreden: "Prava nočna mora je ... ob njej dobim kurjo polt ... Prepričan sem, da bi zaradi Echo's Bones knjiga izgubila ogromno bralcev. Ljudi bo oblivala zona, zbegani bodo in zmedeni, in pri tem jim ne bo do tega, da bi analizirali to svojo kurjo polt," piše. "To mi gre težko z jezika," sicer še doda.

Od trenutka, ko so zgodbo, ki šteje 13.500 besed, črtali iz zbirke, je ta ostala bolj ali manj pozabljena in zakopana v ameriških arhivih; pretirane pozornosti ji niso namenili niti strokovnjaki za Beckettovo pisanje. Njen izid - 17. aprila jo bo izdala založba Faber & Faber - je torej tako rekoč pojav novega dela nobelovca, ki ga vsak dijak pozna vsaj po drami Čakajoč na Godota in ki so ga med svoje vzornike šteli številni veliki pisatelji, tudi denimo Harold Pinter.

"Literarna vrednost besedila Echo's Bones je očitna," v predgovoru piše Mark Nixon, predsednik Beckettove fundacije. "Še več, gre za ključen dokument."

Charlesu Prenticeu sicer ni bilo lahko ugoditi: leta 1932 je zavrnil tudi Beckettovo prvo daljše leposlovno besedilo, roman Dream of Fair to Middling Women; odpisal ga je kot "čudno stvar", čeprav je pozneje priznal, da je bila to "morda napaka". Težava naj bi bila v tem, da "pol reči nismo razumeli". Roman je postumno izšel leta 1992.

Neuspešni "popravki"
Ko je Prentice septembra 1933 po pošti dobil rokopis za zbirko More Pricks Than Kicks, je pisatelju naročil pisanje še ene zgodbe: "Še 10 tisoč besed, ali pa celo 5 tisoč, bi koristilo knjigi, sem prepričan." Potem ko je zavrnil Echo's Bones, je čez nekaj mesecev zbirka vseeno izšla v prvotni obliki.

Zavrnjeni rokopis je pripoved z istim protagonistom kot deveta zgodba, Yellow. V prejšnji zgodbi je ta junak, Belacqua, po operaciji v bolnišnici umrl, v Echo's Bones pa se mora soočiti s posmrtnim življenjem.

Udarec za ego
Decembra istega leta, 1933, je Beckett nekemu prijatelju pisal, da ga je zavrnitev zgodbe, "v katero sem vložil vse, kar sem imel", oropala vsega zaupanja vase. Verjetno je, da je zaradi tega občutka nemoči napisal še pesem, ki ima enak naslov, in nato besedno zvezo uporabil še v naslovu svoje prve pesniške zbirke, Echo's Bones and Other Precipitates (1935).

Joyceovska pravljica
Nixon sicer v svojem predgovoru priznava, da Prenticeovo odločitev lahko razume, saj gre za "zapleteno, na trenutke obskurno zgodbo". A vseeno: "Če je štorija nekam divja in nedisciplinirana, pa je taka na briljanten način ... Echo's Bones je gosto natrpana z aluzijami in joyceovska kot katero koli drugo pisateljevo zgodnje delo. Tako na besedni kot na strukturni ravni se opira na vrsto virov, od znanosti in filozofije do vere in književnosti ... Zgodba Echo's Bones, ki združuje pravljice, gotska sanjarjenja in klasične mite, je deloma fantazijska zgodba o velikanih, nojih in hišicah na drevesih, ki črpa iz folklorne tradicije, ki so jo v modo pripeljali W. B. Yeats in brata Grimm."

Zakaj je torej trajalo tako dolgo, da so zgodbo končno potegnili iz arhivov? Krivo je tudi to, da je bil Beckett sam zelo kritičen, kar se tiče lastnega pisanja iz tridesetih let, in večinoma ni dovolil ponatisov del iz tistega obdobja.