Vsem knjižnim moljem in rednim obiskovalcem knjigarne Konzorcij Bedite Mlinar ni treba posebej predstavljati. Njen otroški oddelek je bil obvezna postojanka številnih radovednih otrok in staršev, v skoraj 30 letih, ki jih je preživela tam, je k branju spodbudila marsikaterega otroka in vzgojila cele generacije mladih in malo starejših bralcev. Otroški oddelek konzorcija, ki je bil prvi specializirani otroški knjigarniški oddelek pri nas, je vodila od leta 1984 pa do leta 2012, ko se je upokojila. Ker je bila knjigarka, kot jih ni bilo veliko, saj je poznala večino svojih odraslih in otroških strank in je natančno vedela, kaj imajo radi in katere knjige že imajo doma, se je ni zastonj prijela oznaka "knjigarnarka z dušo in telesom".
Na letošnjem knjižnem sejmu je Bedita Mlinar prejela Schwentnerjevo nagrado za pomemben prispevek k slovenskemu založništvu in knjigotrštvu, kar ji pomeni veliko priznanje, a kot mi je povedala v intervjuju, svojega dela ni opravljala zaradi priznanj. "Svoj poklic sem imela za poslanstvo, ne za službo," mi je povedala in dodala, da so ji otroci na oddelku dajali take občutke, da se je včasih počutila, kot da lebdi ali pa da je bila od samega ponosa višja, kot je. Tudi danes, ko delo svojega oddelka in novosti na področju otroške literature spremlja od daleč in na drugačen način, pa je prepričana, da je branje ena najboljših popotnic, ki jo lahko daš svojemu otroku. "Knjiga ti vedno odpre vsaj ena vrata," je prepričana. Več pa si preberite v spodnjem intervjuju.

Bili ste ustanoviteljica otroškega oddelka v Konzorciju. Kako se spominjate začetkov? Je bilo težko, kako ste začrtali svojo pot?
Najprej sploh nisem želela biti knjigarka, to sem postala čisto po naključju. Delala sem na Delavski univerzi, kjer sem poučevala nemščino, a nisem dobila redne službe, ker smo bili takrat vsi honorarci. In so me povabili v knjigarno, a sem rekla, da že ne bom delala v knjigarni, da bom učila in samo učila. A potem sem se, ko sem bila doma s prvo hčerko Teo, odločila, da bom sprejela ponudbo. Najprej sem prišla na leposlovje, to je bil še stari Konzorcij, tak kot je bil, z vso patino knjigarne. Takrat je bil otroški oddelek združen z oddelkom priročnikov in seveda tam ni bilo nobenih stvari, ki bi bile privlačne za otroke, razen kar je bilo slikanic. Ko sem naredila knjigotrški izpit, to je bilo po približno pol leta, to so bili interni izpiti, ki pa niso bili enostavni, sem prišla na otroški oddelek. Ker takrat ni bilo sredstev, da bi stvari kupovali, sem si marsikaj izposojala, marsikaj sem spreminjala iz danih pripomočkov, iz navadnih stolov sem na primer naredila vlak in nanj položila knjige. Želela sem si, da bi bil že sam prostor prijazen do otrok, da bi se čim dlje zadržali na otroškem oddelku. Želela sem si, da bi se otroci na oddelku dobro počutili, in vedno sem si želela, da bi bil otroški in mladinski oddelek kot otroška soba.

Leta 1991, ko smo Konzorcij obnavljali, sem imela možnost, da sem si izbrala barvo oddelka, lahko sem odločila, kako bo kaj videti, imeli smo tudi zelo dobrega arhitekta in smo pri prenovi vsi sodelovali. Želela sem imeti tudi majhen kavč, pa kavč za mladinsko sobo, dali so mi toliko denarja, da sem lahko uredila svoj oddelek in ga opremila z minimalnimi sredstvi. Moj oddelek je postal bel, že na starem oddelku, z željo, da bi ga pootročila, sem dala delati lutke iz blaga, junake slikanic. Za to sem morala seveda dobiti dovoljenje ilustratorjev, nekateri so tudi sami narisali obraze, da so bili točno taki, kot so bili njihovi junaki. Bila pa je še ena težava. Ko smo leta 1991 odprli prenovljeni otroški oddelek, nisem imela dovolj knjig, da bi oddelek napolnili, saj je bilo takrat v Sloveniji zelo malo založnikov otroških knjig, v glavnem je otroške knjige izdajala samo Mladinska knjiga, tako da sem jih razširila, kot se je le dalo, da je bil oddelek poln. V nadaljevanju je bil potem mladinski oddelek, ograjen s steklom, tako da so lahko otroci gledali v novo knjigarno. Vsako leto smo nato kaj dodali in vsako leto je ta otroška in mladinska soba res postajala vse bolj podobna veliki otroški sobi.

Kako so na vaše delo gledali vaši nadrejeni? Ste imeli pri njih podporo za delo ali ste kdaj naleteli tudi na kakšno oviro?
V hiši, v kateri sem toliko let delala, sem imela srečo, da sem imela svobodo in da so me podpirali. Seveda sem morala svoje ideje vedno upravičiti in pokazati z rezultati, to pa je prodaja. Še danes trdim, da je knjigar poklic, ki izginja, in je ljudem, ki jih zaposlujejo po knjigarnah, vedno bolj vseeno. A jim ne bi smelo biti. Ker poslanstvo založnikov je, da naredijo dobro knjigo, naše poslanstvo pa je, da jih posredujemo bralcem. V Sloveniji imamo veliko dobrih bralcev, ampak mi ne kupujemo knjig, raje hodimo v knjižnice. Pri slikanicah se to še ne čuti, pozneje, ko so otroci starejši, pa tudi starši ne zmorejo več, še posebej pri tistih otrocih, ki strašno veliko berejo. Zato smo vedno sodelovali z različnimi institucijami, otroški oddelek je sodeloval z Unicefom, postali prva varna točka v Sloveniji, sodelovali smo s šolami in vrtci, v svoje delo sem skušala vključiti čim več institucij. In če sem o kakšni knjigi, ki sem jo prebrala, razmišljala ves teden in imela sama določene težave, sem se vedno posvetovala s stroko. To pa sta bili zame največja strokovnjakinja za mladinsko književnost Marjana Kobetova ali pa Pionirska knjižnica.

Včasih sem imela dopoldne prazen oddelek in sem razmišljala, kako bi ta prostor spet zapolnila in mogoče s tem tudi popoldne povečala obisk otrok. In sem si omislila vrtec in šola v knjigarni. Neverjetno je, kako so bili vrtci in šole pripravljeni na sodelovanje in so redno prihajali v knjigarno. Otrokom sem kazala knjige, slikanice, kartonke. Na začetku moje prakse se je dogajalo, da ljudje niso vedeli, kakšna je razlika med knjigarno in knjižnico. Danes je to nemogoče. Lahko pa rečem, da nikoli nisem vztrajala samo pri prodaji, prodaja je skozi ta drugačen odnos in pristop prišla zraven, agresivne prodaje nisem nikoli marala. Starši se morajo sami odločiti, kaj bodo kupili in česa ne, jaz sem le želela na drugačen način prodajo dvigniti na drugo raven. Knjiga se ne more prodajati, kot se prodaja kruh, pa ne da bi bila tukaj žaljiva, ampak mislim, da so že ljudje, ki pridejo v knjigarno, radovedni ljudje, in če pridejo do nekoga, ki je tudi sam radoveden in veliko bere, iz tega nastane neka lepa zgodba in komunikacija, ki se lahko nadaljuje, tudi ko otroci odrastejo. Vsi ti moji otroci ... Pravijo mi: "Pa vi ste skoraj vse poznali". Seveda sem jih poznala, saj so k meni hodili tedensko, včasih nisem prepoznala staršev, otroke pa vedno. Točno sem vedela, kaj določeni otrok že ima, kaj mu moram svetovati, še posebej, ko sem prebrala kakšno dobro knjigo, sem komaj čakala, da pridejo tisti otroci, za katere sem vedela, da jo morajo imeti. In so jo po navadi potem tudi imeli. To so bili taki občutki, da sem se včasih počutila, da lebdim na oddelku ali pa da sem bila višja, kot sem, tako sem bila ponosna.

Je pa to poznavanje otrok in njihovih bralnih navad prišlo čisto spontano, to ni bila neka načrtovana strategija, mar ne?
To je bilo povsem spontano. Jaz sem se tam počutila kot doma in sem želela, da se tako počutijo tudi starši in otroci.

Kako pa ste na začetku svoje kariere privabljali mlade bralce, ki morda niso bili vajeni obiskovanja knjigarne?
Želela sem si, da bi se otroci v knjigarno vračali zelo pogosto. Ne samo zaradi nakupov, sej ne moreš ves čas samo kupovati, ampak da bi se pri nas počutili kot doma, na neki varni točki. Zato sem si omislila knjigo pomembnih otrok, kamor sem skrbno zapisovala vsa imena in jih obveščala o dogodkih, potem sem si zamislila otroški abonma. Tukaj sem bila zelo kritična, saj sem si želela, da bi otrokom te knjige približali umetniki, ilustratorji, tisti, ki so knjige delali in ustvarjali. Tako da nisem sprejemala kompromisov. Mislim, da so se na mojem oddelku zvrstili skoraj vsi umetniki, pisatelji, ilustratorji, lutkarji, glasbeniki, Neca Falk, Svetlana Makarovič. Ni bilo lepšega dela. Te generacije so se sčasoma seveda zamenjale, potem sem imela otroke tudi na mladinskem oddelku, ampak če jaz ne bi brala, bi se zelo težko z njimi pogovarjala.

Torej ste prebrali vse knjige, ki ste jih imeli na policah?
Resnično sem se potrudila, da sem prebrala skoraj vse. In sem bila zelo kritična glede tega, kaj je to kakovostna knjiga in kaj je kakovostna slikanica. Ker smo imeli, kot sem že omenila, zelo malo tujih otroških knjig, sem organizirala tudi sejem Bologna po Bologni, kjer smo predstavljali tujo otroško literaturo. In okoli leta 1990 so se že pojavili manjši založniki, kot sta Kres in Epta, ki so se dejansko trudili, da bi dobili najboljše tuje slikanice, in so jih prevajali. Epta je imela izreden občutek za kakovost, pa tudi Kres, ki se je trudil, da v prevod ponudijo vrhunske knjige. Tako se je moj oddelek začel počasi polniti tudi z drugimi založniki. Ampak medtem je bilo tudi veliko slabega, tiste knjige pa pri meni niso nikoli bile razstavljene v prvi vrsti.

Kakšna pa je razlika med dobro in slabo knjigo oz. slikanico?
Ta meja je izredno tanka. Moraš imeti občutek in tudi dovolj znanja, da to razlikuješ. Pri slikanicah, recimo, je bistvo dobra ilustracija. Pri manjših otrocih je prva stvar, ki jo vidijo, ilustracija, ilustracija je tisto, kar otroka pritegne. Zelo je pomembno, da od čisto majhnih nog otroka vzgajamo z dobrimi knjigami. Ne pravim, da bi morali prepovedati Disneyje in podobne slikanice, ki pri meni sicer nikoli niso bile razstavljene v prvi vrsti (en face), otroku je treba dati vse možnosti, ne moreš preprosto reči "ti nisi za to", tudi kičaste knjige morajo otroci imeti. Ampak mi jih vzgajamo, da imajo v rokah vedno najboljše stvari. Mislim, da so slikanice, kot jih ima Mladinska knjiga, ki ima tudi edina v Sloveniji likovnega urednika, vrhunske. Imamo množico slovenskih ilustratorjev, ki so vrhunski. Smo pa z leti dobili tudi veliko dobrih tujih slikanic.

Za številne ljudi je bil otroški oddelek v Konzorciju z Bedito Mlinar na čelu kot neka institucija. Kaj pa zdaj, ko vas ni več tam, kako gledate na otroški oddelek, kako vaši nasledniki nadaljujejo vaše delo?
O tem bodo povedali tisti, ki hodijo na oddelek. Nekaj informacij imam od ljudi, nekateri me pogrešajo, srečujem svoje otroke po cesti, ki pravijo, da me pogrešajo. Ampak enkrat v življenju moraš zapreti vrata in si reči: to je to, to sem naredil, nekje se mora končati.

Kdaj pogrešate otroški in knjigarniški vrvež, pa pogovore in ustvarjanje z otroki?
Da, včasih zagotovo. Pogrešam tudi vse pogovore, ki sem jih imela z našim uredništvom, pogrešam ljudi, s katerimi sem delala vsak dan. K meni so hodili tudi drugi založniki, včasih sem bila prav tečna, ko sem želela kak ponatis, ker je bil časovni razmik prevelik. Z njimi sem delila informacije, kaj je tisto, kar še potrebujemo, kaj je dobro, kaj je manj dobro. To je bilo čudovito sodelovanje, ki mi je dajalo energijo, to sem delala z žarom, svoj poklic sem imela za poslanstvo, in ne za službo. Ob tem naj povem, da sem 20 let urejala tudi izložbo Konzorcija. Že dolgoletna vodja Konzorcija Andreja Mlinar nam je dovolila, da smo imeli, odvisno seveda od denarja, avtorske izložbe, kjer so se predstavljali različni umetniki, v glavnem ilustratorji, pa vse do Irvinov. Ko pa ni bilo denarja, sem se nekaj spomnila in naredila sama. To je bilo resnično čudovito obdobje v mojem življenju, a sem imela srečo, da sem imela okoli sebe pametne ljudi, ki so mi pustili svobodo. Že od tega, da sem se na začetku oblačila v Piko Nogavičko, do čarobnih kapljic za branje, čarobnih svinčnikov in leva v knjigarni, pa do jazbeca v knjigarni.

Od kod pa ste črpali vse ideje, so bile te vedno povezane s knjigami, ki ste jih prebirali?
Ideje sem običajno dobivala ponoči v postelji. Zaradi vsega, kar sem se spomnila, so mi včasih rekli, da sem nora. V knjigarno sem pripeljala pravega finskega Božička, ogromno stvari je bilo, vedno pa sem hotela biti drugačna in otrokom knjigo predstaviti na drugačen način. In vedno sem si želela, da bi se oni k meni vračali. Z generacijami otrok sem se o knjigah pogovarjala, veliko sem spraševala in jih poslušala. Včasih se nismo strinjali, imela sem izjemno pametne otroke in najraje sem imela tiste, s katerimi se nismo vedno strinjali, ampak smo se usedli in vse dobro predebatirali. S tem sem tudi jaz rasla.

Dejali ste, da ste prej prebrali skoraj vse knjige, ki ste jih imeli v knjigarni, kaj pa zdaj? Še vedno prebirate otroško in mladinsko literaturo?
Berem, seveda. Predvsem mladinsko branje je zame še vedno izziv, ne glede na to, da ne poznam in ne obvladam več vseh knjig. S svojim delom v knjigarni sem skušala za branje navdušiti tudi starše, saj je med mladinsko literaturo res ogromno biserov. Mislim, da bi marsikateri starši morali prebrati kar nekaj mladinskih knjig. Na koncu so mi številni starši dejali, da je to boljše, kot da bi šli po kak priročnik za vzgojo ali osebnostno rast. Tako sem komunicirala tudi s starši. Zato trdim, da z branjem pri otroku, ko otrokom beremo, ustvarjamo čustvene vezi, ki so v življenju zelo pomembne. Tudi pozneje, ko pridejo otroci v puberteto in je komunikacija otežena, nam vedno ostane knjiga. Če vztrajamo pri tem, da otrok tudi sam veliko bere, pa če smo tudi mi kdaj prebrali kakšno knjigo, ti lahko tudi v kriznih situacijah, ko je pogovora manj in se otroci začnejo zapirati, knjiga vedno odpre ena vrata. Vedno se lahko pogovarjamo o knjigah. To je čudovito. To sem vsak dan preverjala in mislim, da je to dober recept.

Ko začneš otroku brati, ko je še majhen, literaturo izbirajo predvsem starši. Ko otrok zraste, začne brati in izbirati knjige sam, pa je torej še vedno pomembno, da tudi starši preberejo knjige in da vedo, kaj otrok bere?
To je zelo pomembno. In to, da se o knjigah pogovarjamo. To sem ves čas govorila. Najtežje obdobje je, ko se otrok nauči prvih črk in začne brati sam, takrat je predvsem od nas odvisno, kako ga spodbuditi, da postane bralec. Takrat ne smemo preveč moralizirati, otrokom je treba pustiti, naj si izberejo sami, a vseeno lahko pomagamo. Tudi ko znajo otroci že brati, še zelo dolgo radi vidijo, da jim prebereš kakšno knjigo. Na oddelku sem imela otroke različnih starosti in najboljša zgodba je bila, ko so prišli 14- do 15-letniki in sem jim pokazala slikanico. Odziv je bil seveda negativen, češ da so oni že prepametni. A ker je med slikanicami ogromno knjig, ki so namenjene tudi odraslim in imajo tako sporočilo, so na koncu tudi oni imeli solzne oči in so ugotovili, da tudi slikanice nosijo sporočilo. Zato pravim, da se k slikanicam, ne glede na to, koliko smo stari, vsi zelo radi vračamo. Najstniki, ko so zaljubljeni, najdejo skupne točke, katere knjige so prebirali. To sem dnevno doživljala, tukaj sem dobila potrdilo, in sem si vse svoje življenje prizadevala delati s čustvi. Ni ga človeka, ki se ne bi sentimentalno vrnil na neko knjigo iz svojega otroštva in je ne bi želel predstaviti tudi svojemu otroku. Vezi, ki se stkejo prek knjige, so neprecenljive. In slikanice naj bodo v knjigarnah in doma vedno postavljene na najnižjem mestu, da ti lahko otrok sam prinese knjigo, ga vzameš v naročje, ga daš v posteljo in mu bereš. Če bomo to negovali, mislim, da se nimamo česa bati in bomo imeli bralce. Samo čas si moramo vzeti.

Kako težko pa je v današnjem času, ko smo z vseh strani "napadani" s hitrimi informacijami, ko otroci nove tehnične naprave obvladajo zelo hitro in pogosto celo bolje kot starši, ko je pogosto lažje vklopiti napravo in zabavati otroka, kot pa se z njim ukvarjati, otroke pritegniti h knjigi?
O tem, kaj bo otrok uporabljal in kaj bo imel, odločajo odrasli. Tudi pri mladinskem branju se govori "vse manj se bere, vse več je tehnike". Ampak od nas odraslih je odvisno, kako bomo sodobno tehnologijo obrnili v svojo korist. A priori sem proti temu, da bi sodobno tehnologijo prepovedovali, saj se da zelo dobro uporabiti skupaj s knjigo. Ampak ne glede na sodobno tehnologijo, ko vzameš knjigo, ko majhnemu otroku pokažeš ilustracijo, je drugače in ljudje še vedno ljubijo papir. Zato mene sodobne tehnologije ni strah. Imaš na primer ogromno fantov, ki ne bodo nikoli brali leposlovnih knjig. To jih ne zanima, se bodo pa posvetili poljudni znanosti, enciklopedijam, in oni ko brskajo po spletu, iščejo znanje. Ni rečeno, da se na aparatih samo igrajo. Seveda pa starši določajo čas, ki ga otroci preživijo na napravah. Ampak verjetno tudi sami opazite, da je zvečer, ko gre otrok spat, knjiga boljša kot risanka. Meni je moj vnuk Izak dejal: "Babi, ampak Pika Nogavička je boljša knjiga kot risanka". In ko sem to slišala, sem bila izjemno vesela. Pa on še ni bralec, on ima samo rad, da se mu bere.

Kaj pa šole in vrtci, odigrajo svojo vlogo pri tem, da spodbujajo branje pri otrocih?
Mislim, da ja. Še posebej v vrtcih in v prvi triadi v osnovni šoli se v branje vlaga veliko energije. Mislim, da so vrtci naredili neverjetne stvari, veliko se bere, otroci poznajo veliko stvari. Pa tudi v osnovnih šolah, a se tukaj pojavi tudi vprašanje denarja, problem novih knjig, časa ... Kjer sem sama opazila, da nastane luknja, je od 5. razreda dalje, in tu vidim še ogromno možnosti, predvsem z vlaganjem v šolske knjižnice. Če bi se z otroki od 4. ali 5. razreda dalje ciljno ukvarjali, bi imeli še več bralcev. Šolska knjižnica je lahko prostor, kamor bi otroci hodili tudi v gneči med odmori in bi se lahko super imeli. Tudi šole bi si lahko olajšale delo, manj nestrpnosti bi bilo na šolah, če bi se tega drugače lotili. Normalno je, da se otroci v šolah prepirajo, a bi velikokrat lahko težave rešili s knjigami, tudi s slikanicami, in s pogovori o knjigah. To bi pomagalo, posledično pa bi se dvignilo tudi število bralcev. Otroke zelo enostavno pridobimo z dobro knjigo, tudi tiste, ki ne berejo, a moramo na drugi strani vedno imeti nekoga, ki to vodi in ki ve, zakaj gre. Jaz sem tukaj recimo imela t. i. zdravilne knjige, in ravno pred kratkim mi je neka gospa dejala: "Mi beremo zaradi vas". Ni lepšega kot to slišati. A je pomembno, da imamo na drugi strani nekoga, ki je tudi sam navdušen, da bo lahko naprej navduševal tudi druge.

Kakšna pa je bralna kultura v Sloveniji, smo Slovenci bralci ali ne? Kako bi morali spodbujati bralno kulturo?
Kot sem že omenila, so Slovenci dobri bralci, a ne kupujejo knjig. Večina ljudi gre raje v knjižnico. Seveda vseh knjig ne moreš imeti, treba je hoditi v knjižnico. A predvsem pri majhnih otrocih so določene knjige in slikanice, ki jih preprosto moraš imeti doma. In mislim, da večina slovenskih staršev na tej ravni kupuje knjige. Drugo pa je področje leposlovja, tukaj ljudje sami odločajo, kaj bodo kupili in česa ne. Če bi to hoteli spremeniti, bi se morali tudi založniki in knjigarji spomniti česa izvirnega, ne pa kopirati velikih trgovskih hiš in uporabljati enakih zadev, da bi povečali prodajo. Spomniti bi se morali bolj pretanjenega načina prodaje, ne pa da ko kupim knjigo, dobim zraven še nalepke, kot jih dobim v supermarketu. To ne gre skupaj. In dokler bodo knjigarji in založniki verjeli v projekte in jih bodo znali predstaviti, saj ljudje še vedno radi hodijo v knjigarne, bodo imeli kupce. Vidim prihodnost v knjigi in v knjigarnah, a se je treba prilagajati.

Kaj pa so vaši najljubši naslovi otroške in mladinske literature? Kaj bi nujno priporočili vsakemu bralcu?
Joj, to pa je zame najtežje vprašanje. Imam veliko priljubljenih naslovov in imamo čudovite knjige, a o tem raje ne bi govorila, da ne bi komu storila krivice. Lahko pa povem, da bi morali, glede na razmere, v katerih živimo, ko starši nimajo časa za otroke ali ga imajo zelo malo, vsi starši še enkrat prebrati knjigo Momo (avtorja Michaela Endeja). Tam so sivi gospodje, ki staršem kradejo čas, in ta zgodba bi marsikomu prišla prav. Ta knjiga bi bila všeč številnim staršem in otrokom, saj glede na čase, ko se tako noro živi, tudi staršem ostaja zelo malo časa. Zato bi morala tukaj svojo vlogo odigrati tudi kakšna šola, šolska knjižnica, kar sem že povedala. Sem veliki optimist, samo gospode v sivih oblekah je treba odstraniti.

V svoji karieri ste sodelovali tudi s številnimi slovenskimi avtorji. Katero sodelovanje vam je bilo najbolj v ponos, ste imeli kdaj kakšne težave s privabljanjem gostov ali so se vsi z veseljem odzvali na vaša vabila?
Tam okoli leta 2002, ko se je začelo obdobje priročnikov in ko so tudi v naši hiši začutili, da je to finančno zelo privlačna zgodba, je bila slovenska izvirna slikanica izrinjena v drugi plan. Takrat, ker tega nisem mogla prenašati, sem se borila za praznik izvirne slovenske slikanice, ki naj bi bil na 22. oktober, rojstni dan Kristine Brenkove, največje urednice otroške literature. To nam sicer ni uspelo (praznik izvirne slovenske slikanice je 2. april, so pa pozneje za izvirne slovenske slikanice začeli podeljevati nagrado Kristine Brenkove. op. a.), a sem vedno govorila, da ljudem, ki so v življenju veliko naredili, moramo dati priznanje. In mislim, da ga je bila deležna tudi Kristina Brenkova. Veliko ljudi se je prizadevalo tudi za nagrado Kristine Brenkove, da bi tudi mladim pisateljem dali čim več možnosti, da bi jim bila to spodbuda. Ker mi to, kot rečeno, ni uspelo, pa sem hotela imeti 22. oktober za največji praznik, sem si potem omislila tudi praznik Čebelice. Sicer pa pri sodelovanjih nikoli nisem imela nobenih težav in so bili vsi, ki sem jih povabila, pripravljeni priti. In so vsi uživali. Ne vem, s čim sem jih prepričala, na začetku tudi nisem imela denarja, šele pozneje so to postali projekti, ki jih je podprlo tudi ministrstvo za kulturo. Ampak so vsi radi sodelovali, veliko vrhunskih imen je bilo, umetnikov, nihče me ni nikoli zavrnil. Vsi smo vedeli, zakaj se trudimo, da še bolj približamo knjigo otrokom. Samo enkrat je gospod Manček, ko sem ga povabila, da bi delal avtorsko izložbo, rekel, da ne bo. In sem mu rekla, da si tega ne more privoščiti, da ne more Konzorciju reči ne, da je eden boljših ilustratorjev in se mora predstaviti v izložbi. In me je nekaj dni pozneje poklical, da se je premislil in rekel, da bo prišel. Sicer pa težav nikoli ni bilo, z vsemi sem dobro sodelovala in s številnimi umetniki smo še danes dobri prijatelji.