Roberto Bolaño je s pesnikom Mariom Santiagom osnoval skupino infrarealistov, ki so provocirali pripadnike literarnega establishmenta, posebej magičnega realista Gabriela Garcio Marqueza. Foto: EPA
Roberto Bolaño je s pesnikom Mariom Santiagom osnoval skupino infrarealistov, ki so provocirali pripadnike literarnega establishmenta, posebej magičnega realista Gabriela Garcio Marqueza. Foto: EPA
Bolano: 2666
2666 se dogaja v fantazmatskem mestu Santa Teresa in šepeta grozo 20. stoletja. Foto: Cankarjeva založba
Roberto Bolano
Dela čilskega pisatelja Roberta Bolaña so v slovenščini izšla pri Študentski založbi: Noč v Čilu, Oddaljena zvezda, Nacistična literatura v Amerikah, Divji detektivi, zbirka zgodb Telefonski klici, in pri Cankarjevi založbi v zbirki Moderni klasiki 2666. Foto: Beletrina

Romani Roberta Bolaña so nastali v zadnjem desetletju njegovega življenja. Pisatelj v svojih romanih posega v različne plasti družbe, v kriminalno podzemlje, med družbene deprivilegirance, ljudi na robu družbe, hkrati pa nikoli ne pozabi na ljudi, ki živijo z in za literaturo; kot v sanjah naletimo na fantazmatično figuro, ki pooseblja hibrid med političnim disidentom, nacistom, in pesnikom (Oddaljena zvezda). V njegovi prozi se pojavlja njegov alter ego, Arturo Belano (Divji detektivi, Amulet, Skrivnost Zla). Njegova proza je zmes parodije, groteske s temačnimi grobimi potezami, ki subtilno razgaljajo današnji svet korupcije in hipokrizije velekapitala. Zasledimo tehnike filmske pripovedi in literarnih avantgard.

Delo 2666 je večplastno in ga lahko beremo kot kriminalko, kot filmsko pripoved, v pasusih celo kot avtomatsko pisavo asociacij, kot zgodovinski zapis druge svetovne vojne, nacističnih plinskih celic, smrtonosnih narkokartelov na meji med Mehiko in ZDA, kot zapis o mačističnem izkoriščanju žensk, o skrivnostnih ubojih žensk, ki delajo v tovarnah brez pravic, maquiladorah, pa tudi o samoiskanju ženske eksistence, ki zavrže svojo materinsko vlogo, ali ženske, ki ozavesti svojo intelektualno vlogo in ne zanika svoje seksualnosti ...
Pisatelj se ne trudi razrešiti vozlov, v katere povede bralca. Poleg glavnih pripovedi teče vzporedno še veliko drugih zgodb, dogodkov, ki so lahko zgolj vtisi mehiške puščave Sonora, Mexica Cityja, Berlina, Stalinove Moskve ... Roberto Bolaño v 2666 uporablja slengovske izraze Čila, Mehike in evropske španščine.

Bralca vodi skozi labirinte literarnih eksperimentov, družbene zgodovine dvajsetega stoletja, intimnih usod posameznikov, ki jih je zaznamoval nacizem, odtise korupcije Latinske Amerike na življenja brezimnih slehernikov. 2666 se dogaja v fantazmatskem mestu Santa Teresa in šepeta grozo 20. stoletja. Ugledamo kričečo, jokajočo grotesko, spačeno grimaso, ki izpisuje abject prejšnjega stoletja; predstavlja tabuje v liminalnem območju prehoda med še ne simboliziranim in fantazmatskim.

Delo Sto let samote Gabriela Garcie Marqueza, izšlo leta 1967, označuje prelom 20. stoletja, 2666 pa je pričevalec konca 20. stoletja in začetka 21. stoletja, literarni zapis igrivosti posameznih usod kot tudi pošastnosti družbenih sistemov.

O pisatelju Robertu Bolañu, predstavniku panka v latinskoameriški literaturi
Roberto Bolaño je z družino od malega potoval po Čilu, ko pa je imel petnajst let, se je družina preselila v Ciudad de Mexico, kjer je čutil urbani utrip in svobodo velikega mesta. Mladi Roberto je zelo veliko bral in se zgodaj posvečal poeziji. Konec šestdesetih let prejšnjega stoletja se je začel politično udejstvovati, postal je trockist in odšel v El Salvador. V času Pinochetovega udara se je vrnil v Čile in sodeloval v revoluciji. V tem obdobju je bil tudi zaprt. Iz zapora ga je rešil prijatelj iz otroštva, ki je bil jetniški čuvaj. Leta 1974 se je vrnil v Ciudad de Mexico, kjer je živel bohemsko življenje, in v nekem baru spoznal pesnika indijanskih korenin, Maria Santiaga, s katerim sta osnovala skupino infrarealistov, ki so provocirali pripadnike literarnega esteblišmenta, posebej magičnega realista Gabriela Garcio Marqueza. Isabel Allende je imel za pisunko, za njena besedila je dejal, da so kičasta in patetična.

Infrarealisti so predstavljali neke vrste pank v literaturi; pojavljali so se na literarnih srečanjih in javno napadali uveljavljene pisce in piske. Cenili so velika eksperimentatorja latinskoameriške književnosti: Cortázarja, njegovo delo Ristanc, in Borgesa. Leta 1977 je odšel v Evropo in se nastanil blizu Barcelone, kjer je sprva opravljal najnižja dela. Od leta 1981 je živel v majhnem katalonskem mestu Blanes, kjer si je ustvaril družino in leta 1990 začel pisati prozo z zavestjo, da je odgovoren za prihodnost družine. Sicer se je imel za pesnika. Umrl je leta 2003, star 50 let, ko je čakal na darovani organ.