To je le eden od bralnih predlogov, ki jih podajajo slovenski avtorji, ilustratorji, uredniki, prevajalci, kritiki, lektorji in drugi za čas, ko se samoosamujemo in zapiramo v stanovanja. Knjižne napotke tokrat z nami delijo književna prevajalka Staša Pavlović, pisateljica in književna prevajalka Jedrt Lapuh Maležič in urednica Jelka Ciglenečki.

Spletna kampanja, pri kateri na MMC-ju združujemo moči z Javno agencijo za knjigo (JAK), skupno traja dva tedna pod že uveljavljenim ključnikom #domacebranje. Skoznjo se prepletata ozaveščanje o branju in povabilo k obisku spletnih knjigarn, ki omogočajo varno in brezplačno dostavo knjig.

Branje preganja osamljenost
Direktorica JAK-a Renata Zamida je ob začetku kampanje povedala, da agencija kot državna institucija s kampanjo sporoča: ostanite doma – ostanite varni in zdravi ter berite knjige. Sporočila, ki jih želijo v tem času poudariti, so, da branje zmanjšuje negativne posledice stresa, odganja tesnobnost in preganja osamljenost.

Vabljeni k prebiranju predlogov.

Staša Pavlović / književna prevajalka

Natalia Ginzburg: Družinski besednjak (V.B.Z., 2013, prevod Vasja Bratina)
Mar obstaja še boljši način, kako za kratek čas pozabiti na svojo družino (kar je, priznajmo si, v trenutnih razmerah skoraj nemogoče) kot za kratek čas posvetiti popolno pozornost kakšni drugi? Natalia Ginzburg, ena največjih (in meni najljubših) avtoric prejšnjega stoletja, je z Družinskim besednjakom napisala pronicljivo, toplo in zabavno delo o svoji družini (seveda ji je to uspelo šele, ko se je domov ozirala z razdalje, iz Londona, kjer je nekoč živela). Dinamika raznolikih značajev, šale, prepiri, navade in predvsem intimni jezik, ki nastane tam, kjer se življenja drgnejo druga ob drugo, in kjer se ljubezen kaže tudi v neizprosnosti, ki si jo ljudje privoščimo samo za štirimi stenami. Tudi ko se svet zunaj navidezno ustavi, življenje notri teče dalje.

Doris Lessing: Generalka za pekel (Mladinska knjiga, 1980, prevod Dušan Ogrizek)
Ta knjiga – roman iz notranjega vesolja, kot ga je podnaslovila avtorica – mi je prišla pod roke bolj kot ne po naključju, le da takrat še nisem slutila, da bo nekoč (in to že v bližnji prihodnosti) nastopil trenutek, ko se mi bo naslov zazdel še bolj pripraven, kot se mi je zdel že sicer. Ljudje radi ne le iščemo razlage za vse mogoče nesreče, ki nam pridejo na pot in nam iz rok iztrgajo navidezno krmilo, ki se nam že tako ves čas hote ali nehote izmika, temveč tudi radi polagamo upe v to, da nas bo nepričakovana nesreča korenito spremenila – na bolje. Lessing se v Generalki za pekel skozi pogosto skoraj znanstvenofantastične metafore posveča nravi in položaju posameznika v družbi in v svetu ter vlogi sistema v življenju posameznika. O tesnobi, občutku neodložljivosti, času in tem, kaj počnemo z njim, o resničnosti(h); Generalka za pekel, četudi na trenutke malce tendenciozno, prinaša veliko snovi za razmislek.

Sorodna novica "Ilustracija ni namenjena dekoraciji teksta, ampak je zgodba sama zase"

Sorodna novica Eva Mahkovic: Površne klasifikacije, kaj je visoka umetnost in kaj ne, mi gredo grozljivo na živce

Vinjete straholjubca, Eva Mahkovic in Eva Mlinar (VigeVageKnjige, 2019)
Fantastični svet angelov in demonov, živali, domišljijskih bitij in zgodovinskih osebnosti, ki si natakajo utekočinjen obup in padajo v dimenzijske luknje resda ni najbolj prešeren kraj pod soncem, a z vsako novo epizodo očara z bogastvom podob, misli in idej. Liki se srečujejo na abstraktni časovnici med nekoč davno in danes, kjer ni meja med časi in kraji, kjer se pred bralcem razpre prostrana domišljijska pokrajina. Vinjete so tako hkrati patinaste in blazno sodobne, kar le potrjuje tezo, da so (človeške) slasti in bridkosti večne. Če bi se radi zatekli kam, kjer vas ne bodo dosegle aktualne novice, priporočam pobeg v čudežno vesolje, ki sta ga z besedo in sliko ustvarili Eva Mahkovic in Eva Mlinar.

Najlepši pozdrav in se vidimo prihodnji konec sveta.

Jedrt Lapuh Maležič / pisateljica in književna prevajalka

Suzana Tratnik: Norhavs na vrhu hriba (Cankarjeva založba, 2019)
Težek roman, zarisan na tesnobnem koščku (kmetavzarsko zahojenega) ozemlja, imenovanem Privežice, sem brala kot obenem svarilo in odsev današnjih sadističnih, oblastnih teženj, s katerimi je prežeto vsako najneznatnejše jedro družbe, od "družine" in politike do totalitarnih ustanov. Med prebiranjem sem se včasih morala dobesedno obrniti stran, ker sem komaj zmogla pogled v zatohel svet glavne junakinje, tako nazorno prikazan, da človek pomisli na film Deliverance. Vendarle pa konec romana ponuja pobeg, za katerega nisem prepričana, da je mogoč tudi v resničnosti. Zakaj ravno to čtivo? Ker mora biti vsaka družba zmožna pogleda v ogledalo, naj bo podoba v njem še tako ostudna. Ravno zato, da se lahko spremeni. Menim, da je takšne romane najtežje od vsega napisati, ker si nas večina preprosto ne drzne izreči, da "je že tako hudo" in se zazreti tako globoko v brezno.

Bruno Latour: Prizemljitev – politična usmeritev za novi podnebni režim (Studia Humanitatis, 2019, prev. Jedrt Lapuh Maležič)
Kot prevajalka lahko ob domnevi, da smo prevajalci med najbolj natančnimi bralci, mirno rečem, da Latourova knjiga ne ponuja zgolj premisleka o podnebni krizi, temveč razjasni in naznani tudi razlike med desnimi in levimi političnimi opcijami ob pojavu globalizacije.

Denimo, kako je nekoč desnica ostajala zagovornica tradicionalne lokalnosti, danes pa stremi k neoliberalni globalnosti, ali pa težnja oblastnikov in t. i. enega odstotka prebivalstva, da se povsem fizično ogradi od preostalih 99 odstotkov – tipičen in še kako aktualen primer je Trumpov poskus, da bi uvozil epidemiologa za izum cepiva proti koronavirusu "za njegove ljudi" –, zaradi katere en odstotek tako rekoč ne priznava podnebne krize. Ni se jim bati za izginotje večine sveta, saj bodo od njega "ograjeni". V času pandemije se mi zdi bistveno razumeti vedenje ljudi in iskati rešitve, naj se porodijo na levi ali na desni, zato Latour, ki spaja in teži k preseganju obeh opcij, po mojem mnenju pomembno prispeva k zlitju in analizira razloge, zaradi katerih ga nekateri sebično zavračajo in relativizirajo.

Rita Mae Brown: Granatno jabolko (ŠKUC, 1994, prev. Mojca Šoštarko)
Roman sicer dokaj plodovite ameriške pisateljice, aktivistke in feministke, od katere pa imamo v prevodu le to edino delo, se mi zdi imenitno spisan in bi ga predlagala kot idealno eskapistično branje, ki ga nikakor ne gre priporočati zgolj osebam LGBTQ+, čeprav ga pripoveduje lezbijka. Pravzaprav gre za nekakšen bildungsroman, ki pa je stilistično dovršen in spisan tako brez vsakršnih zadržkov in sramu, da ob njem razni predsodki proti ženskam, lezbam in še marsikateri manjšini, če gledamo figurativno, odpadejo kot ogrizek. Ker se mi zdi nezanemarljivo, da v času nove vlade ohranjamo boj za pravice ranljivih skupin živ kljub prepovedim korakanja po cesti, toplo priporočam ta žmohtni vpogled v seksualno in mentalno začinjeno opisan svet lezbijke, iz prve roke, svež, nepopackan in predvsem neomajen, kot da bi odpiral okno v posamezničino intimno Parado ponosa.

Jelka Ciglenečki / urednica

Temeljno literarno delo o epidemiji je Kuga Alberta Camusa, ki v briljantnem slogu opiše najnižje in najplemenitejše odzive prebivalcev kužnega mesta Oran. Knjigo sem brala, ko je bila sestra z misijo MSF v Zahodni Afriki, kjer so se borili z ebolo in sledili so tedni nočnih mor. Če se v prebrano, tako kot jaz, preveč vživite, je svetlejša alternativa Boccacciev Dekameron, od svežih izdaj pa roman Ahmeda Burića Ti je smešno, da mi je ime Donald – sarajevski taksist Donald obuja spomine na zaprto, oblegano Sarajevo. Če se zgodi najhujše in obležite na infekcijski kliniki, boste oboroženi z bosanskim humorjem. Lahko si zastavite domačo nalogo: preživite in se vsemu skupaj še smejite.

Karantena nam je podarila čas – tudi čas za epska branja, recimo Tolstojevo Vojno in mir (če ste osamljeni, se naučite ruščino in berite original). Fascinantno slovensko epsko branje je Möderndorferjev roman o 2. svetovni vojni v naših krajih Druga preteklost, lahko pa si privoščite čisto pravi ep – Vrata nepovrata Borisa A. Novaka. Čeprav v verzih, se bere hitreje kot Tolstoj, vse tri knjige epa imajo silovit občutek za dramatiko, zgodbe, lepoto, razprejo nam celo 20. stoletje, Novak prikaže naše kraje kot nihče pred njim.

Morda ste med preutrujenimi zdravstvenimi delavci ali ste ostali doma z otroki, hkrati pa opravljate še delo na daljavo. Vseeno je karantena lahko čas za globlje uvide, pater Branko Cestnik jo v svojem blogu primerja s postnim časom, ko vse odvečno odpada in odkrivamo svoje pravo jedro. Lahko se torej učite počasnega, globljega branja – nekajkrat na dan si privoščite pet minut, da preberete pesem, nosili jo boste s sabo, ko boste pospravljali postelje ali prali solato. Na moji mizi so danes pesniške zbirke Lucije Stupice, Anje Golob, Miklavža Komelja, Petra Svetine in Tomasa Tranströmerja.