Je torej kakšen primernejši kraj za predstavitev Rugelesovega četrtega romana, ki so ga v njegovi rodni Venezueli in drugih špansko govorečih državah krstili za Liubliano, kot prav naša mala prestolnica? Čeprav je Ljubljana, kot je včeraj v pogovoru ob odprtju festivala Fabula priznal pravkar prispeli pisatelj, "manjša, kot se je zdela na YouTubu in Google Mapsu", se mu še vedno zdi eksotična: "Še nikoli nisem videl toliko snega."

Ljubljana kot utopija "za devetimi gorami"
Protagonist njegove Ljubljane, ki jo je v slovenščino prevedla Marjeta Prelesnik Drozg, je Gabriel Guerrero, venezuelski zdomec v Madridu, ki se spominja svojega otroštva v Carácasu. Eden njegovih vrstnikov je vprašal: "Glavno mesto Slovenije?" Gabriel pa je izstrelil: Ljubljana. Carla, sestrica njegovega prijatelja (in "najlepša deklica na svetu"), je, navdušena nad čudovitim imenom, pripomnila, da bi nekoč to mesto rada obiskala. A preden se Gabrielove in Carline poti zares prekrižajo v Ljubljani, morajo miniti še dolga leta. Medtem se Gabriel poroči, dobi službo v pomembni nevladni organizaciji, vendar ne v službi ne v zakonu ni srečen. S Carlo se čez leta res dogovorita za srečanje na Zmajskem mostu in v Ljubljani preživita romantične trenutke, ki Gabriela povsem prevzamejo in mu dramatično spremenijo življenje.
Ljubljana se za junaka bolj kot resničen kraj izrisuje kot mit v nedosegljivi prihodnosti, kot nekakšen pravljični "za devetimi gorami". (In podoben učinek ima menda na latinokoameriške bralce; Rugeles mora, kot pravi, v intervjujih v domovini po navadi najprej odgovoriti na vprašanje: Ljubljana - kaj je to? Je ime kakšne ženske? "Za povprečnega Venezuelca je Evropa Anglija, Francija, Nemčija in Španija - pa še o slednji bi se dalo debatirati. Za imena drugih držav so že slišali po zaslugi nogometa, a se jim sanja ne, kje naj bi kaj bilo.")

Ni ga "okužil" Coelho
Resnično Rugelesovo srečanje z imenom Ljubljana je bilo vseeno malo manj "filmsko": prebiral je pred nekaj leti silno priljubljen pustolovski roman Zgodovinarka ameriške pisateljice Elizabeth Kostove, od katerega mu ni ostalo v spominu skoraj nič - razen omembe neizgovorljivega majhnega kraja v srcu Evrope. Idejo, da bi svoj (takrat še nenapisani) roman, ki naj bi se deloma dogajal na stari celini, postavil v Prago, je počasi začel preoblikovati v nekaj drugega ... "Odločil sem se, ne da bi veliko premleval," pripoveduje protagonist Gabriel, ki ga pri štiridesetih "zdrami" nepričakovan infarkt. "Odprl sem laptop. Iberia.com. Smer: Letališče Brnik, Slovenija. Če moram umreti, bi rad umrl v Ljubljani, sem pomislil, preden se mi je začelo kolcati in me je napadel kašelj."

Je v 21. stoletju ljubezenska zgodba sploh še lahko zanimiva?
Kljub doslej napisanemu pa Ljubljana ni (samo) ljubezenski roman. Ideja, da bi v roman noir - nastajal je z mislijo na veliko venezuelsko tragedijo leta 1999, ko je v poplavah v zvezni državi Vargas umrlo do 30 tisoč ljudi - vključil tudi ljubezensko zgodbo, se mu je porodila zaradi negativne recenzije. Prijatelj (in literarni kritik) je ob branju njegovega romana Blue Label namreč pripomnil, da "skoraj težko verjame, da v 21. stoletju kdo sploh še piše ljubezenske romane - ko je bilo pa o ljubezni vendar že vse povedano". Cinično izjavo si je Rugeles zastavil kot izziv - a si ni mogel kaj, da ni že takoj na začetek zgodbe vključil umor. "Konec koncev sta zločin in ljubezen najboljša rekvizita, s katerima v bralcu ohraniš zanimanje za razplet."

Formalno je na Ljubljano močno vplivala pisateljeva filmofilija, ki se je rodila iz njegovih težav z nespečnostjo. "O svojem pisanju razmišljam zelo filmsko; posamezne situacije se mi pred očmi odvijajo skoraj kot filmski prizori. Filmski je tudi proces "montaže" in črtanja, skozi katerega gre ob popoldnevih vse, kar napišem ob dopoldnevih." Če bi sam (v nekem idealnem svetu) najraje videl, da bi Ljubljano ekraniziral Martin Scorsese, pa revolucijo premikajočih slik (vsaj v načinu pripovedovanja zgodb, če že ne v njihovi vsebini) vidi v TV-serijah, kakršni sta Lost in 24.

"Venezuelci ne maramo zmagovalcev"
Tako kot protagonist Ljubljane ni neki generični junak ("neustrašni pravnik ali novinar, ki bi razkrinkal umor"), Sanchez Rugeles tudi na splošno ne mara pretiranih pozitivcev. Da Venezuelci niso ljubitelji junakov, pripisuje defetistični, črnogledi nastrojenosti svojega naroda. "Morda imamo kakšno zvezo s tem, da smo edina demokracija na celini, če ji sploh lahko tako rečemo, ki ima že 15 let na čelu generala, in celo takega, ki je svojo vladavino pravkar še podaljšal."
Evropska recesija? Lahko bi bilo huje ...
Ko tako v svoji privzeti domovini posluša ljudi, ki zaradi vse hujše gospodarske krize obupujejo nad svojimi življenji v Španiji in premišljujejo o emigraciji, si ne more kaj, da ne bi pri sebi zavil z očmi - nobena recesija se ne more primerjati s splošnim občutjem nelagodja, ki po njegovem mnenju preveva mlade Venezuelce; v Madridu ti vsaj ni treba skrbeti, pravi, "ali boš po večerni zabavi varno prišel do doma ali ne".

Njegovo pisanje tako nekateri literarni teoretiki že vpisujejo v strujo t. i. "literatura chavista", ki na neekspliciten, posreden način vzpostavlja kritično držo do družbenopolitične situacije v Venezueli. "Ljubljana je roman o (ne)prostvoljnem izgonu," pripoveduje Rugeles. "O tistih, ki v domovini ne morejo ostati, nočejo pa tudi živeti drugje."