Še preden je leta 2011 izšel knjižni prvenec Chada Harbacha, se je o njem veliko govorilo, tudi zato, ker je za roman, ki ga je pilil kar devet let, avtor dobil več kot polmilijonski predujem. Upravičeno, saj je knjiga postala prodajna uspešnica, odlične kritike pa so ji namenila tudi številna zveneča imena. Nekateri so postregli že z oznakami, kakršna je "veliki ameriški roman".

Harbachova zgodba se začne v trenutku, ko izjemno nadarjeni igralec bejzbola, 17-letni Henry Skrimshander, droben fant iz Južne Dakote, dobi povabilo za študij na kolidžu Westish v Wisconsinu, na obali jezera Michigan. Že v prvem letniku na igrišču zablesti, še posebej v obrambi, zanj se potegujejo številni agenti iz prve bejzbolske lige. To je hkrati najboljša sezona ekipe v zgodovini kolidža in medbazni igralec Henry se s svojo tako rekoč popolno igro naglo približuje svojemu bejzbolskemu junaku - sicer izmišljenemu zvezdniškemu medbaznemu igralcu Apariciu Rodriguezu, po čigar prav tako izmišljeni "bibliji", v kateri razkriva svojo filozofijo bejzbola in življenja, je roman dobil naslov.

A na neki tekmi se Henryju met ponesreči in žoga v glavo silovito zadene njegovega sostanovalca, krhkega Owna Dunna, zaradi česar ta doživi hud pretres možganov in se znajde v bolnišnici, Henry pa se, pretresen zaradi dogodka, sooči s psihološko blokado, ki mu onemogoči igro in zaradi katere je njegova bejzbolska prihodnost ogrožena. Prav usodni met poleg Henryja in Owna usodno začrta usode še treh drugih ljudi: predsednika kolidža Guerta Affenlighta, ki šele v zrelih letih izživi svoje homoerotične fantazije, njegove odtujene hčerke Pelle, ki se je po propadlem zakonu zatekla nazaj k očetu, in Mika Schwartza, študenta in Henryjevega mentorja, ki se spopada s svojimi demoni in se prav tako znajde na pomembnem življenjskem razpotju.

Umetnost obrambe in napada ni "le" roman o bejzbolu, ampak tudi roman o sanjah in njihovem razblinjenju, pa o družini, prijateljstvu, ljubezni in sprejemanju odgovornosti. Obsežno delo odlikuje avtorjev izjemen jezik, ki je navdušil tudi velikane ameriške sodobne proze, kot so John Irving, James Patterson, Jonathan Franzen ... Prav citat zadnjega na ovitku "Tako izbrušeni prvenci, ki bralca povsem posrkajo vase, so zelo, zelo redki", v resnici predvsem trženjska poteza, številne napeljuje k primerjavam med avtorjema, za katere pa Harbach, sicer soustanovitelj in sourednik literarne revije n + 1, pravi, da niso nujno ustrezne.

Knjiga je v slovenskem prevodu izšla na začetku letošnjega poletja in zanimalo nas je, kako se je prevajalec Miha Avanzo "spopadel" z bejzbolskim žargonom v Harbachovem romanu, saj gre za šport, o katerem na naših tleh večina ve le malo oziroma ga na hitro odpravimo s predsodkom "živega dolgčasa".

"Ker je bejzbol pri nas manj znan in priljubljen šport, sem se moral najprej temeljito seznaniti z bistvom igre, s pravili in njenim smislom. Potem ko sem preučil pravila in si na spletu ogledal nekaj tekem, da sem sploh razumel, za kaj pri bejzbolu gre, sem se lotil izrazja. Hitro sem ugotovil, da se pri nas večinoma uporablja ameriška terminologija. Nekateri izrazi so poslovenjeni, drugi so povsem v angleškem jeziku. Naredil sem si priročni slovarček, pri čemer sem si pomagal s prevedenimi izrazi v hrvaščini in srbščini, druge termine sem poslovenil sam. Potem sem se posvetoval še s slovenskimi igralci bejzbola, tako da mi je uspelo pričarati lepote te igre, ne da bi moral v opombah razlagati, kaj kakšna igralna prvina pomeni," pojasnjuje Avanzo, ki se je v svoji prevajalski karieri nekajkrat že soočil s športno terminologijo: z nogometno v knjigi Franklina Foerja Nogomet od Arkana do Berluskonija ali v kriminalki Harlana Cobena Skrajšana žoga, ki govori o tenisu.

Harbacha je prevajal kakšnega pol leta, saj pri njem ne gre samo za bejzbol, temveč je v središču življenje v univerzitetnem naselju z vsem, kar prinaša s sabo. Glede na to, da je težko nalogo odlično opravil, nas je zanimalo še, katero izmed številnih del, ki jih je do zdaj prevedel, je bilo najtrši oreh. "Vsaka knjiga ima svoje prevajalske pasti, a v zadnjem času sem imel srečo, da sem se loteval najbolj zahtevnih in s tem tudi najtežjih prevodov. Vsak izmed njih je iz mene iztisnil vse, kar znam. Čim težje je, večji je užitek, ki ga začutiš, ko ti uspe ujeti duha knjige in pričarati tisto, kar se skriva za golimi besedami in kar je treba šele najti. Nekaj takih knjig: Philip Roth: Človeški madež, Ayn Rand: Izvir, Paul Auster: Newyorška trilogija, Hanif Kureishi: Nekaj ti moram povedati, H. P. Lovecraft: Zgodbe."