Kot so povedali predstavniki službe, Christiane, katere zgodba o odvisnosti od mamil in prostituciji na berlinskem narkomanskem prizorišču je pred 30 leti pretresla svet, "ne more več opravljati svojih starševskih in skrbniških dolžnosti". Eno je gotovo: sin ne sme ostati več pri njej. Oblasti v Potsdamu zdaj preučujejo primer, 12-letnega sina bi morda lahko dali v oskrbo babici, tako da bi ga lahko obiskovala tudi mati. Socialna služba sicer primer nadzira že od leta 1995, ko se je Christiane vrnila v Berlin.

Danes 46-letna Christiane F. se nikoli ni popolnoma otresla odvisnosti, ki je pripeljala k objavi knjige Mi, otroci s postaje Zoo leta 1979. Nastala je iz serije daljših intervjujev z dekletom, ki sta jih med letoma 1975 in 1978 opravila novinarja revije Stern. Knjigo so prevedli v več drugih jezikov, tudi v slovenščino, po njej pa so leta 1981 posneli film, pri katerem je Christiane F. sodelovala kot svetovalka. Prizore so snemali v ne ravno bleščečih delih Berlina, kjer se je dogajala dekletova zgodba, glasbo zanj pa je posnel David Bowie.

Mamila in nasilje v otroških sobah
Knjiga o rosno mladih odvisnikih s postaje Zoo je pred tremi desetletji pretresla Nemčijo in svet. Zgodba Christiane F. je starše na šokanten način postavila pred dejstvo, da mamila in nasilje brez težav vdrejo tudi v otroške sobe. Christiane je bila utelešenje tistega, česar so se bali milijoni staršev, in to v času, ko so se nad Nemčijo zbirali temni oblaki. Generacijo prej so strašili teroristi, življenjska zgodba 16-letne Christane, ki so jo prodali v milijonih izvodov, pa je pokazala, da se lahko katastrofe dogajajo tudi v najožjem družinskem krogu.

Temačen odraz Nemčije v 70. letih

Prvi džoint je Christiane pokadila že v rosni mladosti, nato pa je začela s svojo družbo, nadomestno družino, obiskovati "najmodernejšo diskoteko v Evropi", Sound, kjer so poleg Davida Bowieja, glamrocka in "neverjetnih svetlobnih učinkov" ponujali tudi raznovrsten "jedilnik" mamil, od valiuma do heroina - prvič ga je poskusila pri 13 letih. Pot do prostitucije je bila kratka, vse se je dogajalo takoj za vogalom. In mesec za mesecem so umirali njeni prijatelji: suhljati dečki v debelih podplatih in s puhom nad zgornjo ustnico in drobne deklice praznega pogleda.

Leta 1978 so se otroci s postaje Zoo prikradli v poročilo Christiane F., iz katerega so odzvanjali tudi socialni problemi Nemčije 70. let: urbana odtujenost, razpadi družine, konflikt med generacijami, nemoč države ... Berlin, kot ga je prikazal tudi film, pa je bil z betonskim Gropiusovim naseljem, kjer je odraščala Christiane, na čelu, siv, grob in reven.

Po 30 letih spet na naslovnicah
Na koncu zgodbe je Christiane pristala na deželi, družina jo je rešila mamil. Končala je šolo in se izučila za poklic, a optimistični konec knjige je bil le navidezen. Christane F. se je še naprej srečevala z mamili, kljub domnevnim prihodkom od avtorskih pravic za knjigo in začasni slavi, ko se je začela gibati v glasbenih in filmskih krogih. In vse bolj ko so se 80. leta odmikala, vse manj se je javnost zanimala zanjo.

Dokler se niso začele pojavljati novice o tem, kako je spet zabredla, a leta 1996 ji je rojstvo sina dalo upanje. Leta 2007 pa je na neki tv-oddaji priznala, da je še vedno na metadonu, a se uspešno bojuje z odvisnostjo. Doslej, ko so se v medijih spet znašla poročila o "izpadu" v Amsterdamu, kamor je kljub priporočilom oblasti vzela tudi sina. Že dobri dve desetletji je znano tudi pravo ime dečkove matere - Christiane Felscherinow -, ki se je pogosto pojavilo v medijih in na spletu, a najnovejši dogodki kažejo, da bo deklica s postaje Zoo morda za vedno ostala - Christiane F.

A. K.