V občini Laško in še posebej v Rimskih Toplicah bodo ta jubilej zaznamovali z vrsto prireditev, ki so jih poimenovali Aškerčevo leto. Del prireditev je bila tudi predstavitev knjige Brodnikova oporoka Ivana Sivca. V njej lahko najdemo tudi vrsto do zdaj javnosti neznanih podatkov o pesniku. Njegovo življenje in delo pa je predstavljeno tudi na Aškerčevi domačiji na Senožetah, ki je eden najbolje ohranjenih sorodnih kulturnih spomenikov pri nas.

Neskladje, ki je vodilo k izstopu iz poklica
Aškerc, ki sodi s 15 deli med najplodovitejše slovenske pesnike, se je rodil leta 1856. Že med študijem v mariborskem bogoslovju je zaradi dvomov o verskih dogmah prišel navzkriž s poklicem in predstojniki, ki so ga po diplomi pošiljali v precej odročne župnije. Zaradi neskladja s cerkvenim redom se je pesnik predčasno upokojil in nato do smrti delal kot mestni arhivar v Ljubljani.

Prve objave pod psevdonimom
Veliko je potoval po tujih deželah in svoje vtise ubesedil v potopisih Izlet v Carigrad ter Dva izleta na Rusko, ustvarjal pa je tudi kot prevajalec, zlasti iz ruščine. Svoja avtorska dela je prvič objavil v Zgodnji Danici, in sicer anonimno, od leta 1880 pa je pod psevdonimom Gorazd objavljal v Zvonu in Ljubljanskem zvonu.

Pred lirike do epike
Najprej mu je bilo bližje lirsko izražanje, po letu 1882 pa je začel objavljati balade in romance. Med njegovimi najboljšimi epskimi deli so Mejnik, Brodnik, Godčeva balada, Svatba v Logeh in Pravljica o koscu, ki jih odlikujejo tridelna zgradba s kratko ekspozicijo, z dramatično razvitim dejanjem ter s kratkim koncem, ki bralca preseneti.

Dramski poskusi brez posebnega pomena
Vrh ustvarjanja je Aškerc dosegel v svojih prvih dveh zbirkah - Balade in romance ter Lirske in epske poezije, nato je njegov navdih začel pojemati, motivi pa so se v delih ponavljali. Posebne omembe vredni niso niti njegovi dramski poskusi, v katerih se je skušal približati realizmu, a so bila dela estetsko šibka in neaktualna, piše Enciklopedija Slovenije.

Pomen Antona Aškerca, umrlega leta 1912, ki je med drugim v letih 1900 in 1902 urejal Ljubljanski zvon, je bil predvsem v prispevku, ki ga je dal k popolnejši podobi takratne realistične književnosti, z njim pa se je ponovno uveljavilo tudi pripovedno pesništvo.