Marolt pa se je vpisal tudi med pisatelje. Pri založbi Manični poet je namreč izšel njegov knjižni prvenec Kako se znebiti trupla. Ne, ne gre za navodila morebitnim morilcem, ampak za roman, skozi katerega nas prvoosebni glavni junak, ki je tudi pevec v alternativni glasbeni skupini, popelje skozi dogajanje urbanega življenja konca osemdesetih in začetka devetdesetih. Roman je zgodba o odraščanju, mladostniškem aktivizmu in ljubezni. Zgodba o generaciji X. Generaciji, ki je prehod iz socializma v kapitalizem doživela v najstniških letih in se nato na prehodu v odraslost ni znašla tako, kot so od nje pričakovali drugi.

Zakaj ravno tam? V Ortu?
Zato ker je to eden najprimernejših krajev za predstavitev te knjige. Tudi krajši del zgodbe se odvija tam. Ta klub je imel, in upam, da še ima, na ljubljansko in širšo slovensko glasbeno sceno velik vpliv, in je pripomogel k razvijanju določene scene oziroma subkulture.

Rockglasba je tista, ki te opredeljuje. Od skupine Prisluhnimo tišini do Nietov. Kaj pa imata skupnega tvoje romanopisje in petje pri rockskupini?
Ne vem. Težko je reči, kaj imata skupnega. Mogoče določene življenjske izkušnje, ki so verjetno tudi povezane z udejstvovanjem v bendih. Predvsem pa način življenja. Ko se lotiš pisanja proze, oziroma v mojem primeru nečesa novega in drugačnega, vseeno ne moreš iz svoje kože.

Tega ne sprašujem samo zato, ker je tudi tvoj protagonist frontman rockerske zasedbe, ampak zato, ker obstaja lepo število glasbenikov, ki so se precej uspešno vpisali tudi na literarni zemljevid. Patty Smith, Linton Kwesi Johnson, Nick Cave ... Kaj rokerja požene v pisanje daljše forme, kot je roman?
Ja, dva od naštetih sem tudi pokonzumiral. Ne vem, kaj je njiju pognalo v to, pri meni je bilo čisto naključje. Pisanja besedila za pesem sem se lotil na drugačen način. Želel sem najprej s kratko prozo orisati zgodbo, pozneje pa izluščiti besedilo. Ko sem začel pisati, sem imel v mislih eno A4-stran. No, takoj se jih je nabralo pet. Besedila ni bilo nikoli, je pa nekaj let za tem nastal roman.

Iz varne pozicije pevca v za slovenske razmere veliki skupini si se podal na negotovo pot pisateljevanja, kjer nimaš izkušenj, teren je spolzek, še zlasti za začetnika. Tvegano!
Vedno je tvegano začeti. Čeprav ne vem, kako varne je pozicije pevca pri skupini Niet. Leta 2008 se je o tem kar precej govorilo. Ko sem pisal, nisem razmišljal o tem, niti nisem razmišljal o izdaji romana, ampak predvsem o zgodbi. Pisal sem o tem, kar mi je blizu in tudi dovolj osebno, da je prepričljivo. Tekst je bil dokončan pred kar nekaj leti. Izdaja se je zavlekla. Tudi zato ker sem v tem začetnik. Vendar na ledu si obuješ dereze in se podaš na pot. Mogoče potrebuješ za to nekaj več časa, ampak gre. Meni s položaja frontmana Nietov verjetno lažje kot marsikomu drugemu.

Nekje na prvih straneh pišeš o občutkih, ki jih kot frontman doživlja na odru glavni junak Tomaž, ki se, ne bom citiral, ampak samo obnovil, ves v transu predaja svojim občutkom. Sam, pa vendar z zavedanjem, da ima okrog sebe fante iz skupine. Kako pa to doživlja Borut Marolt kot pevec in kako kot pisatelj, ki za sabo nima skupine, pred odrom pa ne množice ljudi, ampak samo "prazen papir"?
Drugače je. Bend je ekipa, je skupnost in neke vrste družina. Brez pretiravanja. Kot pisatelj pa si sam – sam s seboj in s svojimi strahovi, borbami, čustvi, željami in izkušnjami. In na koncu tudi sam pred javnostjo, ki ji oddaš popisan list papirja.

Kako se znebiti trupla je roman neke generacije, odraščajoče v urbanem okolju, potopisno vodiš bralca po ulicah mesta, razkazuješ stavbe in lokale, dokumentiraš dogajanja, kot je denimo tista nogometna tekma med Slovenijo in Jugoslavijo ter Zahovićev prosti strel tik ob koncu, pa košarkarski final four z neverjetnim Romanom Horvatom, popelješ nas na Štruclovo predstavo Cliopatra v Glej, pa vendar se kot prvoosebni pripovedovalec ne izpostavljaš. Popravi me, če se motim, ampak ko sem zaprl knjigo, sem imel občutek kot da berem zgodbo nekoga, ki bi vse to, kar opisuješ, moral doživeti, pa ni imel priložnosti?
Moja vloga v zgodbi seveda ni enaka vlogi protagonista. Sicer bi bila to avtobiografija. Pomembno se mi zdi, da mi bralec verjame. Ali verjame, da so to moja doživetja ali pa se potopi v zgodbo, kot bi bila njegova, lastna. Zgodovinski dogodki v knjigi so resnični. Sam pa sem jih doživel na tak ali drugačen način.

Tvoj junak Tomaž se zgraža nad ponovnim aktiviranjem starih skupin. Tudi Nietov. In je mnenja, da legendarnega pevca ne more nadomestiti še tako zelo dober približek. Cinizem? Sarkazem? Ironija? Kaj od tega?
Tomaž seveda nisem jaz. In njegovo zgražanje nad aktiviranjem starih skupin je pač njegova stvar.

Čigav alterego je pravzaprav Tomaž?
Tomaž je skupek določenih osebnosti; velik del tudi mene, se razume. V marsičem pa se z njim ne strinjam in ga ne razumem. Mi je pa bil zato kot lik nadvse zanimiv in vreden razvijanja skozi zgodbo.

Poklicno se ukvarjaš z mladostniki, z njihovimi vedenjskimi in čustvenimi težavami. Si v teh desetih letih med njimi opazil kakšne spremembe, so se v tem času vedenjski in čustveni vzorci mladostnikov spremenili? Kako in v čem?
Spremenilo se je vse. Vzgoja je danes povsem drugačna kot pred tridesetimi ali štiridesetimi leti. In to se pozna pri otrocih, mladostnikih in v celotni družbi. Gre za popolno nasprotje klasične vzgoje s prisotno avtoriteto, kjer otroka vzgajamo v samostojno in ustvarjalno osebo, ki pozna svoje dolžnosti in pravice ter odgovarja za svoja ravnanja. Danes so starši pretirano zaščitniški. Danes se lahko izmaže vsak mulec v osnovni šoli, ki svoji učiteljici ali profesorici reče "j*** se". Če tak otrok ne bo kaznovan, bo mislil, da je to prav in bo to počel še naprej. Žal se prevečkrat v takih primerih dogaja, da starši prej verjamejo svojemu otroku, ki bo rekel, da tega ni izustil, kot pa učitelju.

Dojemaš sebe kot angažiranega človeka, kot aktivnega državljana?
Do neke mere se. Predvsem na poklicnem področju, pa tudi skozi izražanje v glasbi. Je pa tako, da se dostikrat zadeve dogajajo mimo strokovnih krogov in praktičnih izkustev. Večkrat se zdi, da ljudje govorimo v prazno. Sicer v kakšne velike zgodbe ne verjamem. Mislim, da se angažma začne pri malih stvareh. Pri vsakdanjih zadevah, pri odnosu, ki ga imaš do ljudi in do dogajanja v tvoji bližini.

Bi si upala reči, da so bile generacije osemdesetih in devetdesetih, katerim sama pripadava, glasnejše? Kakšne so današnje generacije?
Ni rečeno, da so bile glasnejše. Tudi današnje generacije so glasne. Vendar je predvsem to, kdaj se oglašajo, tisto, kar jih loči od prejšnjih. Oglašajo se, ko gre za njihove osebne pravice, in ne ko gre za pravičnost in splošno dobro.

Proti nestrpnosti, proti ksenofobiji, se slišijo glasovi najinih generacij. Zakaj ni slišati najstnikov? Kje so njihovi glasovi?
Ker jih to ne zanima. Najine in še kakšne generacije pred nama so naredile preveč napak v urejanju sveta, zato je današnja politična apatičnost do neke mere razumljiva. Večini mladih pa je vseeno za svet okoli sebe. Saj ga že za sošolca ne zanima, kako se počuti, zakaj bi se zanimal za nekaj tujega. Družina vzgoji posameznika, ki misli, da je najboljši, najlepši in edini zveličaven. Država vzgoji posameznika, ki razume, da ima ogromno pravic in skorajda nobene dolžnosti. In nato pričakujemo, da bodo angažirani. Zakaj? Za koga? Zase gotovo.

Gre morda za oportunizem?
Seveda gre za oportunizem. Ker mladostniki niso vzgajani s prisotno avtoriteto, tudi sami ne morejo postati avtoritete. Delali bodo tisto, kar je fajn, in ne tistega, kar je prav. Vse življenje bodo poskušali ugajati drugim. Takšni posamezniki so odlični potrošniki in ambiciozni povzpetniki. Ni važen način in sposobnost. Prisotna je le močna ambicija po potrditvi od zunaj. Ker je znotraj pač prazno.

Kaj smo odrasli naredili narobe, da so naši najstniki takšni, kakršni pač so?
Otroka smo postavili v središče. Vse se vrti okrog njega. Dogaja se celo, da otroci ukazujejo staršem in ti jim, v misli, da je to za otroka dobro, v vsem ustrežejo. Starši dostikrat dopovedujejo svojemu otroku, da je najboljši, povsem brez realne osnove. In tak otrok bo ob prvih porazih v življenju prihajal v težke stresne situacije, za katere bodo vedno odgovorni drugi. Ker, če je bil za svoje starše popoln, ne bo razumel, da za druge ljudi ni. Ne vem, ali je to v tem času narobe. V svetu bodo preživeli, mogoče celo veliko bolje. Mogoče je v kapitalizmu tak neempatičen, brezobziren posameznik tisti, ki bo najbolje uspeval. To, kar je bila včasih motnja, postaja danes norma.

Tvoj literarni junak sodi še v prejšnje tisočletje, v osemdeseta in devetdeseta leta. Zanj so to prelomna leta. Kako pa si ta leta doživljal ti?
Podobno kot junak v knjigi. Zelo intenzivno. Bil sem v tistih občutljivih pubertetniških letih in me je vse, kar se dogaja, izredno zanimalo. Poleg tega je bilo pri nas doma gledanje večernih poročil skorajda obvezno. Tako sem si pridobil neki splošen vpogled v dogajanje doma in po svetu. Poleg tega je to obdobje prve zaljubljenosti, prijateljstev, ki se zdijo večna, itn.

Gre za generacijo X, ki jo je - kot tudi tvojega literarnega junaka Tomaža - razpad Jugoslavije, prehod iz socializma v kapitalizem, tranzicija in z njo razpad vrednost, ki so se še včeraj zdele povsem neuporabne, močno prizadel. Pa ne v političnem, ampak v socialnem smislu. Zakaj?
Imaš prav. Vrednote so se spremenile. V prejšnjem sistemu je bilo zaželeno, da ne izstopaš preveč. Da si del skupnosti, družbe in ne eden od posameznikov. V novem sistemu je obratno. Moraš izstopati, se izkazati že v osnovni šoli in potem pozneje, da si nekaj posebnega, nekaj zaposljivega in v odrasli dobi čim uspešnejšega. Tisti, ki jim je to pehanje za uspehom oziroma dobičkom, ker se danes uspeh enači s tem, koliko imaš, nekaj tujega, se seveda v takšnem sistemu ne bodo znašli. Odpadejo kot jesensko listje.

Sam na devetdeseta leta gledam, predvsem v glasbenem smislu, kot na prazna. Ja, obstajala je še alter scena, bili so Don Juan in Gianni Rijavec, rockovsko reprezentanco pa so sestavljali in vodili Pop Design. In to vse dotlej, dokler v ta izpraznjen prostor nista stopili skupini Big Foot Mama in Siddharta. Toda angažiranosti tudi pri obeh skupinah nisem zaznal. Kaj meniš?
Mislim, da je tudi v osemdesetih letih glavni tok v Sloveniji podoben tistemu v devetdesetih. Kakšnega pretiranega angažmaja nisem zasledil. Glede alternative pa je tako. Glavni lik v nekem trenutku potoži, da ni klubov in scene, kjer bi se zadeve lahko odvijale. Prehod v novo družbo je bil za alternativno sceno težek; ne vem, kaj se je zgodilo, verjetno se je morala na novo definirati in postaviti neke temelje za delovanje v drugačnem sistemu. Spomnim se, da smo v devetdesetih poslušali večinoma tujo alternativno godbo in pa slovenske zasedbe, ki so izvirali iz osemdesetih. Angažiranost se je začela šele z razblinjanjem sanj o oh-in-sploh-super-najboljši družbi.

Tvoj junak ima skupino, ki je tik pred izidom plošče. Pišejo se devetdeseta. Zakaj jim ne uspe?
Jim uspe. Je pa res, da tega nato ne užijejo. V tistih časih je bilo težje izdati ploščo. Snemalo se je še na trak in tega ni mogel početi vsak, ki si je nabavil malo močnejši računalnik. Predvsem posneti ploščo je bil pravi podvig. Izdaja te pa je spet poglavje zase.

Zakaj je generacija tvojega junaka Tomaža pogrnila, če tako rečem, ko je iz mladostnih let stopala v odraslost?
Pogrne zaradi prej povedanega. Novi časi, nov sistem in nove vrednote. Ne moreš vzgojiti otroka na neki način, potem pa mu v cvetu pubertete reči, da je to zdaj brez zveze. Da bodo zdaj pomembne druge reči. Ni pa pogrnila celotna generacija. Nekateri so se v novem svetu odlično znašli in sami zase dobro poskrbeli.

Tvoj junak skratka postane antijunak, ki se vda, ki meni nič, tebi nič pobegne iz države, pobegne od prijateljev, od punce, pobegne iz skupine ravno v trenutku, ko se tej isti skupini obeta preboj?
Glavni junak ne išče potrditve od zunaj. Zelo pa hrepeni po drugih potrditvah, ki so za mladega človeka ključne in so v knjigi izpostavljene. Ker tega ne dobi, oziroma je to nedosegljivo, se odloči za pobeg. Beg je njegov način reševanja težav. Drugače ne zna in ne zmore. Hkrati pa se mora umakniti iz njemu znanega sveta, da odraste, se osamosvoji in prevzame odgovornost za svoje življenje.

Če sem prav opazil, gre za precej introvertiranega tipa. Kakšen si bil ti kot najstnik?
Tudi sam sem bil introvertiran (smeh).

In vsak upor tiho prerase v revolucijo, revolucija prinaša novo oblast. Kako se danes slišijo ti verzi skupine Niet, verzi, ki jih poješ in ki so bili v osemdesetih smeli, pogumni, v devetdesetih pa vsaj po mojem mišljenju smešni. Kako ti to dojemaš v drugem desetletju novega tisočletja?
Zanimivo je, da so se ti verzi v devetdesetih slišali smešno. Mislim, da se danes ne in da so spet aktualni. Gre za razočaranje nad sistemom, tudi nad revolucijami, ki se vse po vrsti "sfižijo". Zakaj se "sfižijo", pa je že drugo vprašanje.

Za konec pa le še ena dilema, ki jo sicer izpostaviš, ne pa tudi razrešiš. Pustiva ob strani Poljsko in Rusijo, ampak zakaj za vraga so hardrokerji preživeli le na severnem Primorskem?
(Smeh) Ne vem. Lahko domnevam, da se je v osemdesetih tam razvila neka scena in določeni skupine, ki so za seboj potegnile dovolj veliko kritično maso populacije. Vem, da se je to v osemdesetih dogajalo tudi drugod po Sloveniji, ampak kot kaže, pozneje ni bilo druge ustrezne zamenjave in hardrock je še vedno prva izbira. Mogoče je to razlog (smeh).