Tone Pavček je človek, ki je v slovenskem prostoru prisoten že dolgo. Je eden izmed osrednjih pesnikov sodobne slovenske poezije za odrasle in otroke, če ne piše pesmi ali prevaja, pa pove kaj o vinu. Ob njegovi osemdesetletnici so v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani odprli razstavo z naslovom Darovi, ki je dobila ime po njegovi pesniški zbirki, izdani leta 2005, hkrati pa se sklaplja s priložnostjo, ob kateri je razstava postavljena. Slavnosti govorec ob odprtju razstave je bil Matjaž Kmecel, kaj je povedal sam pesnik, pa si lahko ogledate v priloženem videoposnetku.

V razstavni dvorani NUK-a si tako lahko ogledate vse Pavčkove knjige, ki so do zdaj izšle. Svojih osemdeset let pa bo Tone Pavček počastil tudi z manjšo literarno turnejo: od 1. do 15. oktobra bo obiskal Celje, Maribor, Novo mesto, Koper in Mursko Soboto.

Nesporazum z redovnicami
Tone Pavček se je rodil 29. septembra leta 1928 v Šentjuriju pri Novem mestu, kjer je živel do svojega 16. leta. Nato se je preselil v Ljubljano, kjer je obiskoval marijanišče, tedaj pod vodstvom redovnic, s katerimi se Pavček, kot je sam večkrat povedal, ni najbolje razumel. Zaradi nesporazumov je dobil tudi neprimerno oceno vedenja, zaradi česar ga mladi niso sprejeli na gimnazijo. Je pa na marijanišču spoznal svojega najboljšega prijatelja, pesnika Janeza Menarta.

Leta 1954 je uspešno končal študij prava, a se je po spoznanju, da to ni primeren poklic zanj, raje posvetil novinarskemu, uredniškemu in kulturnemu delu. Nekaj časa je bil urednik na RTV Slovenija, med letoma 1963 in 1967 je bil direktor Mladinskega gledališča v Ljubljani, od leta 1972 pa vse do leta 1990 je bil odgovorni urednik Cankarjeve založbe, od leta 1979 do 1983 pa je bil tudi predsednik Društva slovenskih pisateljev.

Pesnik svetlih in temnih tonov življenja
Ves ta čas se je posvečal tudi literarnemu ustvarjanju, tako za otroke kot odrasle, neizbrisen pečat pa je pustil tudi kot prevajalec ruske literature, h kateri se s pomočjo citatov kot živahen retorik vedno znova zelo rad vrne. V slovensko literarno sceno se je skupaj z Janezom Menartom, Cirilom Zlobcem in Kajetanom Kovičem vpisal s pesniško zbirko Pesmi štirih, ki je tedaj pomenila globoko prelomnico v slovenskem pesniškem ustvarjanju; iz vsesplošne naravnanosti h kolektivizmu so štirje mladi pesniki naredili pomemben premik in se vrnili k initimizmu.

Literarni teoretiki Pavčkovo delo uvrščajo med poezije, ki se približujejo ljudskemu tonu, pri čemer pesnika določa vitalizem in pozitivna naravnanost besed, kar pa ne pomeni, da ni kritičen do družbe, v kateri živi. Ostre besede najde tudi za vsako aktualno oblast, do katere vedno goji nezaupanje. "Mnogi razumniki so bič po oblasti zamenjali s kadilnico. Kadijo oblasti. Sam pa sodim, da nobene oblasti ne smeš vnaprej jemati, da je kaj prida. Vsaka je pokvarljiva. Je sla po obvladovanju," je Pavček povedal v pogovoru za Mladino.

Njegovo politično udejstvovanje pa sega daleč nazaj: med drugim je leta 1989 na zborovanju na Kongresnem trgu v Ljubljani prebral t. i. majniško deklaracijo in povzdignil svoj človeški in pesniški glas za slovensko neodvisnost.

Brez vina ne gre
Slovenski pesnik v svojih nastopih skoraj nikdar ne pozabi omeniti vina, ki ga prideluje, in solin, ki jih občuduje. Tudi odprtje razstave v NUK-u ni minilo brez omembe vina, prav tako pa ne brez za Pavčka značilnega vitalizma in optimizma, ko si je napovedal še mnogo rojstnih dni in še kakšno pesniško zbirko, ki bo ugledala luč sveta.

Ob jubileju Toneta Pavčka bo danes na 2. programu Televizije Slovenija ob 20.00 na ogled tudi oddaja z naslovom Tone Pavček - portret.

L. Š.