Žirija, ki so jo sestavljali Jože Stabej (predsednik), Barbara Šega Čeh, Jana Unuk in Andrej E. Skubic, je v obrazložitvi zapisala, da se Vitez že vrsto let že vrsto let uspešno zapleta v vprašanja jezika v vseh pojavnih oblikah, pa naj gre za teoretski razmislek ali ustvarjalsko prakso. Velik del njegovega interesa opredeljujejo gledališče, glas in glasba, zato tudi tak poudarek na prevajanju gledaliških besedil in teatrsko intenzivnih avtorjev, kakršen je Voltaire: bilo je najbrž samo vprašanje časa, kdaj se bo pustil izzvati izvirniku, ki smo ga doslej brali v prevodu Otona Župančiča iz leta 1931.

Prevajalec, glasbenik in gledališčnik
Primož Vitez je ob tem, da prevaja iz srbščine, portugalščine, hrvaščine, francoščine, bosanščine in angleščine, tudi docent na Filozofski fakulteti v Ljubljani, mnogi pa ga poznajo tudi kot vokalista skupine Bossa de Novo, ki je edina slovenska zasedba, ki se ukvarja z brazilskimi glasbenimi izrazi. Kot režiser, dramaturg in prevajalec je sodeloval pri nekaterih gledaliških produkcijah. Piše tudi študije k slovenskim prevodom, med drugim nekaterih temeljnih francoskih literarnih del.

Oplemenitenje Kandida
Po mnenju žirije je Vitez človek prefinjenega jezika, tako govorjenega kot petega, pisanega, glasnega in šepetanega. Po njegovi zaslugi je Kandid med nami spet nesramno mlad in Voltairova misel znova boleče živa in aktualna. Izid izbora Filozofskih zgodb (Kandid ali optimizem, Mikromegas, Zgodba o dobrem brahmanu, Prigoda iz Indije, Platonove sanje, Enooki nosač, Belo in črno, Tako gre ta svet, Jeannot in Colin) v Vitezovem prevodu pomeni velik dogodek za slovensko prevodno književnost: njegov prevod je vrhunska ubeseditev žlahtnega francoskega izvirnika.

Kandid je ena najsijajnejših mojstrovin francoske literature, ki uspešno kljubuje ujmam časa in človekove narave. Voltairova satira ni zgolj svetovljanski odgovor na sodobne filozofske tokove, pod neposrednim vplivom lizbonskega potresa leta 1755 prinaša enega najbolj daljnosežnih pretresov literarne senzibilnosti, ko se dotika vprašanj vojne, suženjstva, nestrpnosti, svobode, človeških predsodkov in seveda filozofsko razumljenega pojma optimizma, je še zapisala žirija.

Vsak prevod Voltaira prilagojen času
Dogajanje današnjega sveta nas poskuša prepričati, kako daleč smo že za sabo pustili neusmiljeno željo moža, ki je obvladoval celotno evropsko osemnajsto stoletje (1694-1778), pa vendar z vsakim dnem znova v naivnosti do slepote pritiranega razuma kažemo, da ljudje še nismo našli izhoda na odprto morje zemeljskega raja in svojega vrta. Voltaire s Kandidom ogovarja potomstvo kot vsakokratni sodobnik, zato tudi vsak čas prevaja v svoj jezik tega "zadnjega srečnega intelektualca", ki je v literarni obliki filozofske zgodbe zablestel s pravo mero iskrivega pripovednega daru in neusmiljeno humornih registrov ironije.