Švicarja, ki se skrivata za imenom Com&Com, iščeta ruskega sodelavca za projekt gugusDada, s katerim se bosta predstavila na 4. moskovskem bienalu umetnosti, ki ga bo ruska prestolnica gostila septembra. Edina prepreka: mali umetnik ali umetnica se še ni rodil.

Ponudba je preprosta: iščeta par, dva ruska državljana, ki otroka pričakujeta v septembru ali oktobru, in sta novorojenca pripravljena poimenovati Dada. Deček ali deklica, ki ga bodo torej klicali z dvojno pritrdilnico, v zameno (za zbadanje na igrišču?) dobi 10 tisoč ameriških dolarjev. Rahlo bizarna ponudba je del dolgoročnega umetniškega projekta, ki bo leta 2016 vrhunec doživel s praznovanjem stoletnice umetniškega gibanja dadaizma.

En mali Dada že obstaja
Projekt Gugusdada naj bi vzpostavil "globalno mrežo otrok z imenom Dada". Za zdaj je v tej "mreži" en otrok: Švicar Dada Kim Osarimen Izvebige se je rodil leta 2004, njegovo ime pa je bilo poklon ponovnemu odprtju Cabareta Voltaire, züriške inštitucije, ki velja za zibelko dadaističnega gibanja. Do leta 2016 hočeta umetnika vsaj še štiri ali pet Dadajev, med njimi tudi kakega v Afriki in Aziji.

Dadaizem, ki se je znašal tako nad uveljavljenimi oblikami znotraj posameznih umetniških disciplin kot tudi nad konvencijami 'spodobne' meščanske družbe, je med prvo svetovno vojno torej vzniknil v Zürichu. Gibanje je zanikalo vsako častitljivost in vse znake statusa na splošno. Nastala je na prvi pogled kaotična umetnost, ki pa je obenem postavila tudi temelje prihodnjih avantgardnih gibanj, pa tudi nadrealizma, poparta in fluxusa. Skušali so ustvarjati dela, ki bi zmedla gledalčev občutek za resničnost: jemali so vsakodnevne predmete (npr. pisoar) in jih plasirali kot dokončane umetnine.

Dada: otroško žlobudranje, ki podčrta absurdnost modernega sveta
Com&Com bi rada na stoletnico vse otroke iz svoje "mreže" zbrala v Zürichu, od koder se je dadaizem razširil na številne države. Natančna geneza imena "dadaizem" ostaja zavita v skrivnost: najverjetneje je bila naključna, preprosta in ni imela globlje razlage, kar je v skladu s samim bistvom gibanja. Obstaja sicer anekdota, po kateri je pisatelj Hugo Ball zabil nož v nemško-francoski slovar; konica naj bi pristala pri besedi "konjiček" (dada). (Po alternativni različici dogodkov naj bi bila resnica precej bolj prozaična: Dada je bila v tistem času v Švici zelo razširjena znamka šampona.)

Fontana za 21. stoletje
Nazaj v 2011: na spletni strani svojega projekta umetnika na vprašanji "Ali je zakonito?" in "Ali je umetnost?" odgovarjata pritrdilno. Menda ne gre samo za iskanje publicitete: v sami srčiki projekta Gugusdada je po njunih besedah koncept t. i. "ready-made" umetnosti - torej ideja, da lahko nekaj, kar sicer obstaja v drugačnem kontekstu (v tem primeru: dojenčka), rekontekstualiziramo kot umetnost. Najrazvpitejši primer ready-made umetnosti je zgoraj omenjeni pisoar oz. Fontana enega osrednjih dadaistov, Marcela Duchampa (mimogrede, Fontano je skupina petstotih umetnikov in kuratorjev leta 2004 razglasila za najvplivnejšo umetnino 20. stoletja).

Starša morata razumeti umetniško vizijo
Najbrž se bo našlo kar nekaj Rusov, ki bodo pripravljeni svojega novorojenca krstiti za "Jaja" (če bi prevedli v slovenščino). Umetnika bosta svoj izbor zožala na deset parov, s katerimi bosta imela osebne razgovore. K njuni končni odločitvi bo pripomogel tudi odnos bodočih staršev do projekta in koncepta dadaizma na splošno. "Razumeva, da ljudi morda žene želja ali potreba po denarju, ampak nočeva izbrati nekoga, ki si bo potem z njim kupil nov avtomobil."