Nastala je knjiga o slavljenju življenja in neizmerni ljubezni, čeprav ima smrt v njej eno glavnih vlog. "Ne morem verjeti, da sem tukaj, da se danes o tem pogovarjamo. Hkrati pa sem ponosna in hvaležna, da sem prišla tako daleč, to je poklonu našemu Maticu, ki je bil od vseh nas," je začela svojo pripoved na predstavitvi knjige, za katero je večkrat dejala, da bi si želela, da je ne bi bilo. Ker bi to pomenilo, da je Matic živ in tukaj. A usoda je imela svoje načrte, ki jih je z nečloveškim zaupanjem in velikim pogumom sprejela. Gre za sprejemanje nesprejemljivega, kot večkrat zapiše v knjigi. Tolaži jo prepričanje, da Matica ni več tu fizično, a ostaja z njo, z vsemi bližnjimi in prijatelji.

Neizrekljivo težko ji je bilo, ko je morala podpisati smrtovnico, ko so jo neznanci na upravni enoti spraševali, ali je imel ženo, otroke, premoženje. "Kaj bi le lahko imel, če je bil komaj 18-letni otrok. Še prve ljubezni ni imel, vsaj ne da bi jaz vedela zanjo," zavzdihne ob misli na vse neuresničene želje za Matičevo življenje, ki jih je odnesla kruta bolezen. Iz tega uradnega izbrisa Matica je v njej zagorel plamen odločnosti, da ohrani spomin nanj, in začela mu je pisati pisma, ki so zdaj izšla v knjigi. "Ne boste ga izbrisali, jaz ga bom za večno nazaj vpisala. Tako bo živel tudi, ko mene več ne bo. Ne gre za upor, gre za to, da je on zame neizbrisen in da me sistem kot tak ne zanima. Matic bo ostal za vedno."

Bolezen v času covida

Matic je bil aktiven 17-letnik, treniral je rokomet. Prišel je čas covida, njegova fizična forma v nekem trenutku ni bila najboljša, kar pa so sprva pripisali posledicam covida oz. zaprtja. A so izvidi pokazali, da ima tumor med pljuči in rebri. "Bil je čas covida, zato sva bila tri tedne zaprta v sobi v 3. nadstropju pediatrične klinike. 24 ur na dan sva bila skupaj. Nisem si mogla privoščiti, da se zlomim. Niti v stranišču nisem mogla zajokati, ker so bile stene tako tanke, da bi me slišal."

Matic je bolezen in zdravljenje, takoj so začeli z agresivno kemoterapijo, sprejel zelo odraslo, o vsem glede svoje bolezni je govoril z zdravniki in tudi mami razlagal, kaj točno se dogaja v celicah. "Zdravniki so mu pojasnili v njegovem športnem jeziku: pet dni boš prejemal kemoterapijo, kar bo za telo tako, kot bi vsak dan pretekel 42 kilometrov, brez dneva počitka, vsak dan. Tako se je mentalno pripravil, da je vseh pet dni skorajda prespal. Medicinske sestre so rekle, da česa takega pa še niso videle," se spominja težkih, a upanja polnih dni zdravljenja. Kot razkriva v knjigi, je od februarja do junija na tak način Matic pretekel 1246 kilometrov, septembra pa je samo en cikel kemoterapije trajal kar devet dni.

Tumor so operirali, bil je težek kilogram. Na njeno začudenje, kako je mogoče, da je treniral s tako gmoto v prsih, ji je Matic odgovoril: "Mami, srce je mišica. Moje telo se je prilagodilo situaciji."

Veselje po koncu prve bolezni

Ko so po nekaj mesecih zdravljenja dobili izvid, da je z njim vse v redu, se ji je s srca odvalila skala. "Bila sem doma v kuhinji, ko sem izvedela, da so izvidi dobri. Matic je počival v drugi sobi. Sesedla sem se ob hladilnik in zajokala. Matic se je čudil: Mami, zakaj jočeš, saj sem ti rekel, da bo vse v redu." Takrat mu je, da bi mu pojasnila, kaj čuti, napisala pismo. Kot se je kasneje izkazalo, je bilo to dejansko prvo pismo in edino, ki ga je Matic prebral. Mesto je našlo tudi v knjigi.

A že čez nekaj tednov je bolezen udarila znova, krvni rak, in jeseni 2021 se je Matičevo srce, potem ko je več tednov preživel v komi, vdalo. "Nihče, ki tega ne doživi, ne more vedeti, kako boli, ko izgubiš otroka. To je nepredstavljivo. Bolečina ob izgubi otroka je tako surovo grozna oblika bolečine, tisti, ki je ni doživel, je ne more primerjati z ničimer. Vsak jo čuti drugače, to je res večdimenzionalna bolečina," se spominja obdobja, ko ji je bolečina ob zavedanju, da nikoli več ne bo objela ljubljenega sina, vzela sapo.

A hkrati se je zavedela, da nima smisla skušati bolečini ubežati, "ker me bo ujela, ker vedno pride nenajavljena, pride, kot bi me fizično nekdo od znotraj rezal." Zato jo je sprejela, ker se je zavedala, da bo ostala z njo do konca življenja, šla je vanjo in jo ponotranjila. Kot pravi, je bolečina del nje in del nje bo za vedno, s tem potovanjem v srž bolečine pa je našla način, da je prišla iz nje v obliki, kot je, v obliki besed.

Brutalna iskrenost

Zapisi na Facebooku, skupno jih je bilo več kot 100, ki jih je zapisovala brutalno iskreno, brez premisleka, ob navdihu je zgolj pustila plazu čustev, da so se prelila skozi prste in našla pot na zaslon, največkrat v nedeljo popoldne, so se na prigovarjanje sorodnikov in prijateljev prelevili v tankočutno in izjemno ganljivo knjigo, ki jo je nemogoče odložiti, ne da bi po licu spolzela solza. "Knjiga ni nastala zavestno, namerno. Ko je Matic umrl, sem mu globoko iz sebe govorila, da ga vidim. Tisto noč na intenzivni negi sem mu govorila, da ga vidim. Vse je v redu, lahko greš. 'Žalost me ne bo zlomila, vedno te bom slavila'," razgalja najintimnejša občutenja.

Dan po smrti mu je začela pisati, zavedala se je, da bo vanjo udarila kruta realnost, in obljubila si je, da bo iskrena do konca, da bo iz sebe iztisnila vse, kar čuti, do zadnje besede, do zadnje črke. "Ko sem sedla za računalnik, sem imela v mislih, da bom razlila tisto, kar me je v tistem trenutku tiščalo. A včasih so šli prsti po svoje, je šlo ven čisto nekaj drugega. Samo sebe sem presenetila, kaj se lušči. Verjamem, da se je to zgodilo, ker nisem imela nobenih zapor. Bila sem samo jaz."

Živeti dalje, pustiti, da se na neizbrisno črnino, ki ostaja za vedno, znova naslikajo barve, zahteva neverjetno voljo in pogum. Doris ima obojega veliko. S tem želi biti zgled svoji hčerki. Kot poudarja, pa je treba delati majhne korake. "Mogoče zmoreš najprej en korak, pa potem narediš še enega in še enega."

Maturantski ples

Zanjo je bilo eno takih sosledij korakov, ki jih je zmogla, četudi se ji je na začetku zdelo, da za to ni možnosti, udeležba na maturantskem plesu. "Ko mi je Uroš prvič rekel, da naj gremo, me je skoraj kap. Kako naj gremo na maturantski ples, če je mrtev?" Odločila se je za načrt majhnih korakov, da si pusti odprte možnosti, da si lahko v vsakem trenutku premisli. Poskusila bo priti do vhoda v dvorano, če bo čutila, da bi šla dalje, bo poskusila priti do mize, sicer se bo obrnila. In tako je z družino prišla do mize. "Na zaslonih so se vrtele fotografije, Matica pa ni bilo tam, začele so teči solze, gledala sem tiste mlade, vesele ljudi, njega ni bilo. Nekaj se je spet zgodilo, niso me pustili same, vsi so bili tam." Še nekaj dni prej popolnoma nepredstavljiv večer je bil na koncu izjemno lep, končal se je na plesišču. "Ko sem se opolnoči vrnila domov, sem sedla pred računalnik in v pismu Maticu izlila vse, kar mi je ležalo na duši. O, moj Bog, na njegovem maturantskem plesu sem bila!"

Matic ostaja z njo, v njej. Občasno, redko, jo pride obiskat. Nekaj dni pred prvo obletnico smrti je prišel v sanjah. "V resnici ne verjamem popolnoma, da so bile to sanje. Mislim, da si čisto zares prišel k meni. Da si me čisto zares obiskal /.../Matic, povej mi, kako se imaš, sem te med objemom vprašala. "Super sem. Srečen sem," je zapisala v knjigi in dodala, da se je s tem v njej naselil poseben mir. "Globoka vera, da je to najvišja resnica. Da si čisto zares srečen."

V knjigi se pokloni tudi herojem v belem, kot naslovi zdravnike, in angelom v modrem, kot pravi medicinskim sestram. "Gre za močno zavedanje, da položiš zdravje svojega otroka v roke zdravnikom, ker ti nimaš ničesar, kar bi lahko otroku pomagalo. Takrat moraš zaupati. Tudi Matic je zaupal," pravi in doda, da ji je v veliko uteho, da se v polnosti zaveda, da so za Matica naredili vse, kar so zmogli in znali. Je pa kljub temu potrebovala skoraj tri leta, da je zbrala pogum in se odpravila na obisk na kliniko, na katero jo vežejo tako boleči spomini. "Želela sem jim odnesti knjigo, želela sem jim izraziti hvaležnost, čeprav sem jim jo že v pismu. Ker vem, da so dali vse od sebe, da so se borili. Ampak prestopiti prag oddelka, kjer se je tvoj otrok zdravil in kjer je potem bitko z boleznijo izgubil, ni lahko."

Kot pravi sama, je drugačna, ker ve, kaj je izguba vseh izgub, bolečina vseh bolečin. Največ, kar lahko naredi za Matica, je, da živi polno življenje, brez obžalovanj. "Hočem živeti, rada živim, življenje je lepo, ljubezen je vse." V izjemno veliko oporo ji je, da njegovi sošolci, prijatelji in sorodniki ohranjajo spomin na Matica. Po njenih besedah je Matic zgradil številne mostove, ki danes postajajo oprijemljivi. Hvaležna je, da lahko hodi po njih, da jih je povezal. "Njegovi sošolci in sošolke še danes ostajajo v stiku, kaj napišejo, povejo, ne pozabijo na nas, ne na njega. To so mladi ljudje, ki so izgubili prijatelja, ki se danes sprašujejo, kakšen bi bil danes, bi študiral, bi imel punco ... Ti mostovi so zame temelj hvaležnosti, ki jo čutim do vseh, do Matica, do vseh, ki so dovolili, da ti mostovi še ostajajo. Ker verjamem in s tem ni nič narobe, da nekateri prekinejo stike, ker je bolečina prehuda, ker ne zmorejo."

Kot je večkrat poudarila ob predstavitvi knjige, namen njene knjige ni terapevtski, ker se izgube ne da preboleti, v svojih pismih je lahko le podelila svojo zgodbo, svoja čustva, svojo pot, za katero pravi, da je hvaležna. "Mogoče se to sliši nenavadno. Seveda nisem hvaležna za bolezen, sem pa za to, da sem po Matičevi smrti zmogla odpreti srce in telo, da se nisem zlomila. Moje srce se je raztreščilo, nikoli več ne bo celo, ampak ga krpam nazaj. Treniram mišico."