Ob praznovanju Prešernovega rojstnega dne so namreč v Narodni univerzitetni knjižnici na ogled postavili rokopis, ki ga sicer hranijo v zatemnjenih prostorih, kjer se nahajajo njihove najdragocenejše zbirke. Da je napočil čas, da Supraseljski kodeks znova ugleda (skoraj) dnevno luč, so se odločili ob vpisu rokopisa na Unescov seznam Spomin sveta, kar je rezultat večletnega skupnega prizadevanja NUK-a, Narodne knjižnice v Varšavi in Nacionalne knjižnice v Sankt Peterburgu (vse te namreč hranijo del rokopisa).

Spomenik, ki povezuje slovanski svet
Da pa je rokopis dobil svoje mesto na Unescovem seznamu, so morali predstavnikov vseh knjižnic dokazati, v čem je ta rokopis tako edinstven. Pri tem je sodeloval tudi Mihael Glavan, ki je na predstavitvi kodeksa povedal, da je pomen rokopisa predvsem v tem, da ni ohranjenega nobenega podobnega zapisa o pokristjanjevanju slovanskih narodov. Poudaril je tudi širšo dimenzijo tega rokopisa, saj povezuje spomenik tako rekoč vse slovanske narode, predvsem pa Poljsko, Bolgarijo, Rusijo, Slovenijo, hkrati pa tudi Grčijo.

Ohranjeno ime avtorja prepisa
Poleg tega, da je rokopis, pisan v široki cirilici, sijajen vir za bolgarsko obliko jezika iz 10. stoletja, pa je znano tudi ime meniha, ki ga je napisal oziroma prepisal. To je bil menih Redko, zato se ponekod kodeks imenuje tudi Redkov rokopis. Ta je rokopis napisal v prvi polovici 11. stoletja v Bolgariji. Rokopis, ki se je ohranil na 285 pergamentnih listih, je po vsebini menologij za mesec marec in vsebuje 24 življenjepisov svetnikov ter 23 homilij za postni in velikonončni čas ter eno molitev.

Rokopis, ki je v evropsko kulturno javnost prišel kmalu po njegovem odkritju leta 1823 v knjižnici uniatskega samostana v Supraslju blizu Bialystoka na Poljskem, kamor so ga prenesli menihi iz Atosa, ima po Glavanovih besedah izjemen pomen tako za Bolgare kot za Poljake, saj slednji trdijo, da se prav na njegovi osnovi začela njihova celotna pismenost.

Skromen inicialni okras
Za MMC je strokovnjak spregovoril tudi o slikovnem in inicialnem okrasu rokopisa. Pojasnil je, da je inicialni okras precej skormen, saj večjih inicialk, kot je tista na razstavljeni strani, ni. Gre zgolj za s tinto risane inicialke brez barvnih polnil in nekaj preprostih okraskov.

Kopitarjeva "digitalizacija" rokopisa
Poseben pomen ima v zgodovini rokopisa tudi Jernej Kopitar, ki je na eni strani poskrbel za prepis rokopisa, kar je Glavan označil kot "digitalizacijo" tistega časa. Poleg tega pa se moramo prav Kopitarju zahvaliti, da je del rokopisa še danes na slovenskih tleh. Preden je uspel del rokopisa, ki ga je prepisoval, vrniti prvotnim hraniteljem, je namreč Kopitarja prehitela smrt in tako je ostal v njegovi dediščini, prek te pa je leta 1845 prišel v ljubljansko licejsko knjižnico, predhodnico današnjega NUK-a.

M. K.