Pisatelj Emil Filipčič je nagrado Prešernovega sklada prejel za roman Problemi. V njem se, kot je v utemeljitvi zapisal Andrej Inkret, srečujemo s svojevrstno, značilno refleksijo ali kar "avtobiografsko" rekapitulacijo - avtorjeve pisateljske in v najširšem smislu življenjske izkušnje. Ta sega vse do zadnjih desetletij prejšnjega stoletja, ko si je Filipčič že s prvimi pripovednimi in dramskimi deli zanesljivo ustvaril več kot inovativno ter zanimivo, v marsičem provokativno literarno ime. Kritika je že takrat odkrila poglavitno inovacijo Filipčičevega pisanja predvsem v nenavadnem lucidnem humorju in domiselni - popolnoma svobodni - uporabi groteskno-nadrealističnih elementov. Oboje se z izjemno energijo in posmehljivo domiselnostjo odkriva tudi v Problemih, ki so s svojo svežino ter prodornostjo zagotovo eden najpoglavitnejših dosežkov našega t. i. literarnega "ludizma".

Na MMC-ju smo vsem šestim dobitnikov priznanj Prešernovega sklada postavili podobna vprašanja. Emil Filipčič odgovarja:

Menite, da prihaja nagrada v pravem času? Ste tudi sami na roman Problemi, za katerega ste nagrajeni, najbolj ponosni ali je vrhunec vašega ustvarjanja nekje drugje?
Nagrada ni mogla priti ob bolj pravem času. Posebno sem vesel, da sem jo prejel za roman Problemi. Sedem let je trajalo, mogoče celo osem, da sem sestavil skupaj ta roman. Kar se tiče vrhunskega ustvarjanja pa: med pisanjem svojega zadnjega, še neobjavljenega romana z naslovom Mojstrovka, se mi je kdaj pa kdaj zgodilo, da sem zagledal pred sabo prizore iz nekega že spet čisto drugega, povsem novega, a zmeraj enega in istega romana. Izpostavil bi, kar sem zadnje čase svojega bral: Urugvaj 1930, Ervin Kralj, Keopsova piramida, Orangutan, v knjižnici pa sem prebral svoje pesmi iz knjige Jesen je.

Do zdaj ste bili dejavni na marsikaterem področju umetnosti (študij režije, igra, pisanje), za kaj od tega bi lahko rekli, da vam je najbolj pri srcu? In še; v romanu Problemi se lotevate lastnega ustvarjanja, ki se je začelo tam nekje v 70. letih in se sprehodite vse do današnjih dni. V čem je razlika med tedanjim in sedanjim (tako v smislu ustvarjanj kot življenja nasploh)?
Najbolj mi je pri srcu pisanje, a bilo mi je prijetno pri srcu, ko mi je igralec Radko Polič v internem bifeju SNG-ja Drama rekel, da imam srce, oči so mi v gledališču sijale kot sijejo amaterskemu igralcu, kadar vsem okoli razlaga, teater te zastrupi ... A radio sem vzljubil v otroštvu, ko sem poslušal oddajo Veselo veče (Veseli večer) z Rafom (Mijo Aleksićem) v glavni vlogi. Kmalu za tem sem sredi Beograda lahko gledal Ježka, ki se je prikazal na televiziji iz studia televizije Ljubljana. A najprej sem videl Kirka Douglasa v filmu Dvajset tisoč milj pod morjem. Na medije se navlečeš, navežeš in jih vzljubiš.

Kako je bilo prej in kako je zdaj? Nekako tako kot v tisti pravljici, v kateri junak odide v začaran gozd, tam doživi v treh dneh in nočeh vse mogoče, in ko naposled le najde pot iz začaranega gozda in se vrne v domači kraj, zaprepaden spozna, da je vmes minilo petdeset let!

Kaj vam v prvi vrsti pomeni priznanje? Menite, da bo prelomnica v vaši karieri oziroma bo imelo kakšen vpliv na vaše ustvarjanje?
Osvoboditev izpod oblasti demona, ki je preklinjal do neba, ker še ni dobil nagrade Prešernovega sklada, to mi pomeni v prvi vrsti. Ja, res, to je zame prelomnica že zdaj.

Letošnja proslava nosi naslov Umetnost umetniku. Kaj Vam daje umetnost?
Težko vprašanje. Zamikalo me je, vsaj v mislih, da bi začel čečkati črne topovske krogle na papir, saj pišem s kemičnim svinčnikom. Odgovoril bom matematično, kemični svinčnik bo odslej skrajšan v KS, umetnost pa bo U. KS = U. Ali si lahko umetnik dovoli tako sklepanje? Kemični svinčnik, radio, gledališče, film, televizija, kemični svinčnik, radio, gledališče, film, televizija. Umetnost mi pomeni rešitev.

Vedno znova beremo o mačehovskem odnosu države do kulturnega ustvarjanja. Bi se s tem strinjali? Mislite, da gre za specifiko naše države, ali je to neizbežna usoda kulturnikov v bolj ali manj vsakem okolju?
Trenutno nimam občutka, da je država mačehovska do mene, saj sem dobil državno priznanje. In če se vrnem k enemu izmed prejšnjih vprašanj, razlika med prej in zdaj je v dejstvu, da je Slovenija že dvajset let samostojna država. Leta ena, devet ... je bila to fatamorgana. Kot nekdanji svobodni umetnik, poznejši samostojni kulturni delavec in sedanji samozaposleni v kulturi, kot kulturnik torej, se zavedam, da je v goli osnovi tako, da pride nekdo in pozvoni na tvoja vrata in ti moli pod nos debel sveženj potipkanih in popisanih listov in hoče, da prebereš njegovo knjigo.

Kakšno je po vašem mnenju stanje duha v državi v letu, ko slavimo dvajsetletnico samostojnosti?
In kljub temu se mi zdi, da umetnost lahko ponudi rešitev. Stanje duha v državi je globalno, brž ko nekaj pomisliš, že ima nekje nekdo podobno ali skoraj enako zamisel. 4. program televizije Slovenija, štiriindvajset ur na dan za vse brezposelne, na katerem nezaposlen človek lahko pokaže, kaj zna. Na pomoč mu priskočijo strokovnjaki, če je treba. Družinski resničnostni šov, nadaljevanke na osnovi priljubljenih južnoameriških, lahko pa tudi severnoameriških, na slovenski način, s slovensko pametjo, kot mi je nekoč rekel mesar. 4. program Radia Slovenija za brezposelne. Mobi sporoča radiu. Fotografska kamera pošilja svoj film na televizijo, vse digitalno. Program za ljudsko umetnost iz prve roke. Ali si je mogoče misliti, da bi s temi originalnimi prispevki vzbudili zanimanje drugih televizij po svetu?

Če je umetnost zrcalo družbi, kako se je v teh dvajsetih letih odrezala kultura oziroma kako je bila do tega zrcala dovzetna sama družba?
Umetnost je tudi zrcalo narave, ta pa se spreminja, tako kot družba. Stanje duha je množica. In mogoče tudi sreča. Osebna sreča. V takem stanju duha sem ravnokar. Povedal bom, kako se je odrezala kultura v dvajsetih letih. Leta 1991 je tu film Andreja Košaka Outsider. Leta 1993 bi dal zraven svojo dramo Psiha. Nova revija je ves čas izhajala. Uredništvo Nove revije in Klub Nove revije. Pesmi Uroša Zupana. Ponatis pesmi štirih. Babica gre na Jug. Dokumenti o čričkih Uroša Kalčiča. Feljton o urednikovanju na Radiu Slovenija izpod peresa Branka Gradišnika. V leru. Vse črno-bele oddaje iz arhiva RTV Slovenija. Prenosi iz parlamenta, informativne oddaje na Kanalu A, Net TV in še manjših televizijah. Resničnostni šovi. As ti tud not padu? Daleč je smrt. Kruh in mleko. Sončni voz Tomaža Šalamuna. Uredništvo zbirke Beletrina Študentske založbe. Čefurji raus Gorana Vojnovića. Kajmak in marmelada, Petelinji zajtrk, Tu pa tam. Vse te kulturne dosežke lahko podpre edino država ali pa mecen. Teh pa je malo.