Literarni večer Vilenica v Cankarjevem domu je povezoval Aleš Debeljak. Kriteriji izbora nagrajencev so tudi letos ostali nespremenjeni. To so: literarna vrhunskost in pluralnost v geografskem, generacijskem in žanrskem smislu.

Nagrajenec Vilenice 2012 David Albahari je bil rojen na Kosovu, živi v Kanadi. Je judovskega rodu in piše v srbščini. Štiri določnice, ki avtorju omogočajo, da je svojevrsten pričevalec o svojem času. Na svojih literarnih poteh bralcem razodeva skrivnosti svoje družine – očeta, matere, sina in hčere, ki, kot pravi, »posedujejo« ključ do skrivnosti kozmosa.

David Albahari »ne služi«
David Albahari se je rodil leta 1948 v Peći. Njegova prva knjiga, zbirka zgodb Družinski čas (Porodično vreme), je izšla leta 1973. Do zdaj je objavil trinajst knjig zgodb, štirinajst romanov, pet zbirk esejev in dve knjigi za otroke. Prevedel je številne knjige, zgodbe, pesmi in eseje ameriških, britanskih, avstralskih in kanadskih pisateljev ter urejal vrsto revij in knjižnih zbirk. Njegove knjige so prevedene v več kot petnajst jezikov, v slovenščino izbor zgodb Besede so nekaj drugega (Aleph 2007) in roman Vaba (Cankarjeva založba 2008).

Albahari je eden najbolj cenjenih in vplivnih prozaistov nekdanje Jugoslavije, kar potrjuje vrsta prejetih literarnih priznanj. Prejel je Andrićevo nagrado, nagradi Stanislava Vinaverja in Branka Čopića, roman Pijavke (Pijavice) je dobil nagrado mesta Beograda, za najboljši roman leta 1996 cenjeno nagrado NIN. Albahari je prejel tudi nagrado narodne knjižnice Srbije in mednarodni nagradi Balkanika in Most-Berlin.

Albaharijeva proza je proza sprememb in praznine. Veliko je nedorečenega, prepuščenega bralcu. Temu Albahari na pripovednem krožniku namreč ne postreže z vsem, stalno ga postavlja pred prekoračevanje mej in zapolnjevanje vrzeli, česar pa ne počne le z znotrajbesedilnimi izraznimi sredstvi, ampak tudi z izbiro kontekstov. Če je bil v kratkih prozah iz svojih prvih knjig mojster zamolka, prikazovanja resničnosti skozi opise praznin in tišin, v novejših knjigah njegovo pisanje spremlja iskanje smisla pisateljske dejavnosti in samoizpraševanje.

Poleg zbirke zgodb Družinski čas (1973) je izdal še knjige z zgodbami Obične priče (1978), Opis smrti (1982), Fras u šupi (1984), Jednostavnost (1988), Pelerina (1993), Izabrane priče (1994), Neobične priče (1999), Najlepše priče (2001), Drugi jezik (2003), Senke (2006), Svake noći u drugom gradu (2008) in izbrane zgodbe (Nema pesma - Izabrane priče) leta 2009.
Romani so poimenovani Sudija Dimitrijević (1978), Cink (1988), Kratka knjiga (1993), Snežni čovek (1995), Mamac (1996), Mrak (1997), Gec i Majer (1998), Svetski putnik (2001), Pijavice (2005), Marke (2006), Ludvig (2007), Brat (2008), Ćerka (2010) in Kontrolni punkt (2011).
(Est)etika
Ko je bila v 80. letih prejšnjega stoletja kulturna logosfera prežeta s politično zainteresiranim branjem raznolikih romanov in pripovedi, kar je privilegiralo zlasti disidente, ne da bi se ozirali (ne vedno, vendar pogosto) na estetsko vrednost besedila, je David Albahari na samozavesten način izrekel svoj »non serviam« (ne služim!). Albahari ne služi ideologijam, ki skušajo človeka sploščiti na eno samo razsežnost. Bodisi da gre za partijo, narod ali ideologije. Tovrstni sploščitvi se avtor vedno znova upira. V časih, ko so bili v modi dolgi in obsežni romani, je David Albahari pisal kratke zgodbe, v katerih ni bilo popolnoma jasno, ali je na delu nestabilni avtor ali pa gre samo za poročilo o fluidnem stanju; vedno znova so vznemirjale z dvoumnostjo, v kateri je estetika vedno že noseča z etiko. Njegove zgodbe so nezmotljivo umeščene v urbani kozmos, v katerem je mogoče prepoznati poteze Zemuna in Beograda. Njegova proza je osredotočena na najmanjše psihološke vzgibe trpečih posameznikov, postavlja se po robu velikim, realističnim opisnim pripovedim in poskuša izluščiti najpomembnejše iz človeškega stanja, o katerem avtor nenehno piše. Njegove zgodbe so tiste vrste novica, ki tudi ostanejo novica in ne živijo življenja včerajšnjega dne. V njegovih zgodbah se lahko prepoznavamo vsi, ne glede na to, kje živimo; v Nišu ali na Aljaski.

Očividec pesniške preje
Plodoviti pesnik, prevajalec, profesor na oddelku za primerjalno književnost na ljubljanski filozofski fakulteti, pomemben »glas« civilne družbe in kritičnega pogleda Boris A. Novak je predstavil svojo knjigo Mojster nespečnosti, ki je pravkar izšla v angleškem prevodu.
Boris A. Novak se v zbirki Mojster nespečnosti (The Master of Insomnia), v kateri gre za izbor avtorjeve poezije iz različnih pesniških zbirk, pokaže kot pesnik, ki ga ne zanima samo to, kar je določalo njegovo zgodnjo poetiko oz. zgodnjo literarno držo (iskanje ravnotežja med pomenom in zvenom), pač pa ga vedno bolj zanima položaj posameznika v širšem zgodovinskem kontekstu, pri čemer ne beži od političnih vprašanj, kar je pogosta praksa slovenske poezije in občasno tudi proze. Sooča se s ključnimi vprašanji sodobnega časa in vztraja pri tem, da ni mogoče ločiti estetike od etike. Ne zapira se v slonokoščeni stolp in se ne izolira od dogajanja okrog sebe. Nasprotno, če že biva v slonokoščenem stolpu, potem v njem biva zato, da od »tam« vidi dlje od drugih in pokaže, kako je poezija v svoji najpristnejši legi v resnici očividec. Je priča svojega časa in ga hkrati presega.

Zlate ribice in trije sivi kamenčki
David Albahari je na literarnem večeru v Cankarjevem domu prebral odlomek iz kratke proze - zgodbo z naslovom Zlate ribice (Zlatne ribice; smrt pisca desidenta), avtor v fokusu Boris A. Novak pa pesmi Meje in Tvoj vonj iz svoje zbirke Alba (1999), ter Balado o vrtu in Ulico Prote Mateje - pesem, ki je bila bila napisana v Beogradu, "na dnu stolpnice vseh svojih let".

Kako se ne odpovedati estetiki in se hkrati angažirati etično, politično, ne kompromitirati literarnega teksta in hkrati izražati svojo politično držo, je svojevrsten obrat, ki povezuje Davida Albaharija in Borisa A. Novaka. Povezuje ju tudi zgodnje življenje in ekonomija srca v Beogradu.

Slovenska literatura segla tudi čez planke
Albaharijeve Zlate ribice in Novakovi trije sivi kamenčki iz Ulice Prote Mateje so lepa in nevidna sled z ljubeznijo, o kateri pišeta avtorja. Da bi pisateljska sled lahko postala vidna bralcem, pa so potrebni založniki. Občinstvo je nagovoril tudi urednik John O'Brien, ustanovitelj založbe Dalkey Archive Press iz ZDA, pri kateri že nekaj let zapored izdajajo zbirko slovenskih pesnikov (Slovenian Literature Series). Založba je s pomočjo Vilenice poleg letošnjega avtorja v fokusu odprla vrata v svet še literaturi Vitomila Zupana, Borisa Pahorja, Vlada Žabota, Andreja Blatnika in Draga Jančarja. John O'Brien je dejal, da je festivalski izbor Vilenice vedno izjemen, zato nikoli niso imeli problemov s kakovostjo, in dodal, da so tako pri založbi izdali že 6 knjig slovenskih pisateljev.

V prihodnjih dneh ...
Danes se bodo na predvečerih po Sloveniji in v Trstu predstavili še nekateri gostje letošnje 27. izdaje festivala, v sredo pa se bo s tradicionalnim večernim dogodkom v Lipici, na katerem bodo podelili pisateljsko štipendijo Srednjeevropske pobude avtorici Ajli Terzić iz BiH-a, začel glavni del mednarodnega literarnega festivala. Vilenica bo pribežališče literarnim navdušencem in "avtorjem nomadom" nudila vse do sobote, ko bodo zvečer v kraški jami, po kateri festival nosi ime, Albahariju podelili glavno nagrado festivala.

Nina Zofič