Garcia Lorca je bil najvidnejši predstavnik španske avantgarde oz. nadrealistov, ki jih je literarna zgodovina zbrala pod etiketo Generacija 1927. Stroka ga poleg tega prišteva tudi med pomembnejše španske dramatike 20. stoletja, deloval pa je še kot slikar, glasbenik in skladatelj.

Federico del Sagrado Corazón de Jesús García Lorca se je rodil v manjši, a premožni družini v vasi Fuente Vaqueros blizu Granade v španski pokrajini Andaluzija. Mladi Lorca je bil občutljivega značaja, zanimal se je za naravo, uprizarjal verske obrede, lutkovne igre, spoznaval ljudsko kulturo in pevski stil flamenka "cante jondo". Študiral je filozofijo, književnost, pravo in glasbeno kompozicijo v Granadi in Madridu, obenem pa se učil igranja na kitaro in klavir.

Prvi uspeh z raziskovanjem ljudskega izročila
Prvo zbirko proznih del Impresiones y paisajes (Impresije in krajine) mu je leta 1918 založil oče, veleposestnik in sodnik. Izjemen uspeh je doživela zbirka 18 romanc Ciganski romansero (1928), v kateri je pesnik v strogi obliki tradicionalne španske romance, a hkrati v izjemno moderni pesniški dikciji upodobil pol resnični, pol fantazijski svet andaluzijskih ciganov, kjer se v skrivnostnem sozvočju z naravo prepletajo temne strasti in vsakršna praznoverja.

Verzi, ki jih poznamo vsi
"Ljubim te zeleno, ljubim. Veje in zeleni veter. Ladja na širokem morju, na planini iskri žrebec. Na balkonu ona sanja, v pas se ji lovijo sence, koža in lasje zeleni, oči hladno posrebrene. Ljubim te, zeleno, ljubim. Pod ciganskim svetlim mescem ves čas gledajo stvari jo, nje oči so zanje slepe." Te besede je v znamenito Mesečniško romanco (prevod Aleša Bergerja) iz omenjene zbirke zapisal Garcia Lorca, ki ga je pot iz rodne Andaluzije zanesla po Južni Ameriki, ZDA in Kubi.

Živel je med Granado in Madridom, kjer je prijateljeval s cineastom Luisom Buñuelom, kasnejšim nobelovcem Juanom Ramonom Jimenezom in slikarjem Salvadorjem Dalijem, v katerega naj bi bil zaljubljen. "Če je bila rodna Andaluzija zanj neizčrpen vir ljudske tradicije, je Madrid nanj vplival bolj s svojimi novostmi in stikom z evropsko avantgardo," je ob zbirki Ciganski romansero zapisala Barbara Pregelj.

(Pesniško) usodna pot v Ameriko
Med njegova pomembnejša dela sodita še pesniški zbirki Llanto por Ignacio Sanchez Mejia (Objokovanje I. S. Mejiasa) iz leta 1935, v kateri je opeval tragično smrt prijatelja, znanega toreadorja, in zbirka o izkustvu bivanja v ZDA, Pesnik v New Yorku (1940); v njej je tematiziral predvsem usode zatiranih temnopoltih Američanov, v katerih je videl vzporednice z Romi v Španiji.

Ubit po naročilu režima
Kmalu po izbruhu španske državljanske vojne so Garcio Lorco v bližini Granade zajeli in ubili vojaki španskega generala in kasnejšega diktatorja Francisca Franca. Francov fašistični režim je skušal izbrisati spomin na Lorco s popolno prepovedjo izdajanja njegovih del vse do leta 1953.

Globoko usidran med slovenskimi bralci
V slovenščino so njegova dela prevajali Alojz Gradnik, Peter Levec, Niko Košir, Jože Udovič, Aleš Berger, Ciril Berglez in Jolka Milič. Na slovenskih odrih so bila uprizorjena številna njegova dramska besedila, med njimi Krvava svatba, Yerma in Dom Bernarde Albe. Skladatelja Peter Šavli in Marjan Gabrijelčič sta po pesmih napisala nekaj zborovskih skladb.

"V njegovem delu je gotovo najizrazitejša genialna, drzna metaforična fantazija, tista moč, ki suvereno preoblikuje resničnost in ji daje novo pesniško podobo. (...) Pesnik rad svoj smisel hkrati razodene in skrije," je zapisal Udovič ob kultni, večkrat ponatisnjeni knjigi njegovih izbranih pesmi Pesem hoče biti luč, ki je pomembno zaznamovala razvoj moderne slovenske lirike.