Pesmi prvih dveh ciklov se nanašajo na različne dele portugalskega grba iz petnajstega stoletja in na osebnosti, ki so tako ali drugače prispevale k osamosvojitvi in nato uveljavitvi Portugalske kot mednarodne politične sile oziroma k vzpostavitvi portugalskega imperija. Pesmi torej korespondirajo z zlato dobo odkritij, ki je hkrati tudi zlata doba Portugalske. Vendar pa Pessoi ni šlo za opevanje in objokovanje veličastne preteklosti, temveč – kot v izčrpni spremni besedi piše prevajalec Sporočila Miklavž Komelj – za opredelitev esence zgodovine Portugalske, "ki izhaja iz mita in se vrača v mit – in je lahko tudi v sedanjosti živa ravno v stiku z mitom". Ta mit sega od Odiseja, ki naj bi po izročilu med desetletnim vračanjem iz trojanske vojne ustanovil Lizbono, do kralja Sebastijana I. Portugalskega, ki je izginil v bitki pri Alcácer Quibirju, njegova nejasna usoda pa je zaplodila nov mit, po katerem naj ne bi bil mrtev, ampak naj bi spal in le vprašanje časa je, kdaj se bo kot kralj Matjaž zbudil in popeljal Portugalsko k stari slavi.

Prav s kraljevim izginotjem se konča drugi cikel Portugalsko morje, posvečen dobi raziskovanj, odkritij in rojstva portugalskega imperija. S koncem cikla se končajo tudi sanje o preteklosti in skupaj s pesnikom se zbudimo v sedanjosti. Vendar ostanemo budni le za hip: v zadnjem ciklu Zakriti potonemo v sanje o prihodnosti, v sanje o petem imperiju – nekakšni mitski projekciji slavne portugalske zgodovine na prihodnost – kamor nas bo popeljal Zakriti oziroma vnovič budni kralj Sebastijan. Peti imperij po Pessoi ni materialistični, ampak duhovni imperij, ki ga je Bog načrtoval že pred začetkom časa in v katerem se bo izpolnila usoda človeštva in še posebej usoda Portugalske – Pessoa je namreč Portugalce videl kot izbrano ljudstvo, iz katerega bo izšel novi mesija, Zakriti.

Idejno ozadje Sporočila je raznoliko, povečini pa je sestavljeno iz različnih ezoteričnih tradicij, od alkimistične prek templjarske, prostozidarske in teozofske do gnostične tradicije ter iz že implicitno omenjenega portugalskega mesijanizma oziroma sebastijanizma. Pri tem je treba pripomniti, da se je Fernando Pessoa tudi sam aktivno ukvarjal z magičnimi praksami.

Sporočilo ima tako elemente nacionalnega epa, vidčevske poezije in ezoteričnega besedila in kot takšno je s svojo sicer na prvi pogled preprosto govorico, a kompleksno sporočilnostjo že ob izidu naletelo na raznorodne interpretacije in prisvojitve. Tako so si ga prisvajale sila raznolike skupine, kot so nacionalisti in fašisti, prostozidarji in katoliki – vsi po vrsti so v njem videli potrditev svojih nazorov in hotenj. Fernando Pessoa pa je o knjigi trdil predvsem to, da ga niti približno ne zajema v celoti ali kot je zapisal v enem svojih pisem: "Sem pa /.../ še veliko drugih stvari. In teh Sporočilo ravno zaradi narave knjige ne vključuje."

Fernando Pessoa si je želel biti tvorec mitov, to je bil zanj "najvišji misterij, s katerim lahko deluje pripadnik človeštva". To mu je s Sporočilom vsekakor uspelo, saj je ustvaril knjigo, ki ne le govori o mitu, ampak ga tudi reproducira in celo sooblikuje.

V nasprotju z na primer Pomorsko odo, ki jo je podpisal Pessoev heteronim Álvaro de Campos, je Sporočilo zaradi svoje izrazito portugalske tematike znano in zanimivo predvsem portugalskemu bralstvu (mimogrede povedano, kar nekaj verzov iz pričujoče knjige je ponarodelih), vendar je kljub temu izjemno dobrodošlo tudi v prevodu, saj šele z njim dobivamo vsaj približno celosten pogled v Pessoevo snovanje. Kolikor je takšen pogled zaradi raznorodnosti pesnikovega dela sploh mogoč.

Iz oddaje S knjižnega trga.