Na uvodno vprašanje, zakaj je začel pisati, je Gospodinov pripomnil, da je odgovor lahko dolg kot roman, a povzel, da je bil povod za njegovo pisanje strah. Kot otrok je imel pogosto nočno moro, ki pa je izginila, ko jo je kot šestletnik zapisal na papir – pa čeprav nanjo ni nikoli pozabil.

O pisateljih kot "skrivnih shizofrenikih"
Zasluge, da je postal pisatelj, med drugim pripisuje svoji babici, "magični realistki", kot jo je označil. Babica mu je namreč kot otroku na "čarobno realističen način" pripovedovala zgodbe; njen glas ga spremlja še danes.

Poleg babice sta bila zelo dobra pripovedovalca tudi dedek in oče. Del pripovedovanja je tudi umetnost poslušanja, je prepričan Gospodinov.

O svojem pisanju je povedal, da rad piše o stvareh, ki so minljive in ne trajajo dolgo. Pisanje je sicer označil za zelo samotarsko početje, a ob tem dodal, da to ne velja povsem, saj se sam v mislih pogovarja z veliko knjigami in namišljenimi ljudmi. "Na neki način so pisatelji skriti shizofreniki," je povedal.

Spregovoril je tudi o dobrih plateh pisanja. Pisanje mu omogoča pogled na svet z drugega zornega kota, čeprav pogled z druge strani ponuja že književnost sama.

Zgradbo zgodb v svojih delih je označil za labirintno in priznal, da so njegovi romani zahtevni, a da ne želi pisati zgolj za zabavo. Prepričan je tudi, da bralca njegove knjige prisilijo, da se ustavi, kar je tudi sicer po njegovem mnenju značilnost književnosti. Čas je mogoče upočasniti prav s pripovedovanjem zgodb, ki lahko podobno kot glasba v spominu odgrnejo določene spomine.

Čas, ključna dimenzija našega obstoja
O naslovu svojega romana Časovno zaklonišče, za katerega je prejel mednarodnega bookerja, je povedal, da gre za zaklonišče zoper čas in hkrati zatočišče v času in pred časom. Prav čas je zanj pomembnejši od krajev. To potrjuje tudi nostalgija. V današnjem času prav populisti tako zelo radi uporabljajo nostalgijo, ker prek tega občutka obljubljajo preteklost, nekdanje srečne čase, kar je po njegovem mnenju nevarno početje.

Sorodna novica Georgi Gospodinov: Časovno zaklonišče

Kaj je "bolgarska žalost"?
Spregovoril je tudi o žalosti, ki je po njegovem mnenju povezana s človeštvom od samega začetka. Sam prepoznava tudi posebno bolgarsko žalost, ki se kaže v žalovanju za izgubo tistega, česar v resnici nisi nikoli posedoval. V povezavi z dejstvom, da Bolgari v času socializma niso smeli potovati v tujino, je dodal, da je občutek, da je svet zanje zaprt, sooblikoval to žalost.

Dobro uro in pol dolg pogovor s pisateljem, ki ga je ob koncu občinstvo nagradilo z močnim aplavzom, je potekal v bolgarščini s simultanim prevodom. Vodila ga je novinarka Patricija Maličev.

Slovenskim bralcem je dobro znan
Bolgarski pisatelj, pesnik in dramatik Gospodinov, rojen leta 1968 v Jambolu na jugovzhodu Bolgarije, je najbolj prevajan bolgarski avtor po padcu komunizma leta 1989. V slovenščino so prevedeni njegovi trije romani, poleg Časovnega zaklonišča še prvenec Naravni roman in drugi roman Fizika žalosti, s katerim je na festivalu literatur sveta Fabula gostoval leta 2015. Piše tudi poezijo in drame. Je avtor grafičnega romana, nekaj knjig kratkih zgodb in libreta za opero.